Po poteh soške fronte

6. november 2017

 Soška fronta je eno najbolj razgibanih bojišč prve svetovne vojne, potem ko je vanjo stopila Italija. Boji so namreč potekali od 2.208 metrov visokega Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu. Veliko bojev je potekalo na slovenskem ozemlju in ni čudno, da je zanimanje za vojne dogodke živo še po stotih letih. Tudi med naročniki Vzajemnosti, ki so se na prvo novembrsko soboto odpravili Po poteh soške fronte, je bilo nekaj takih, ki so v teh krajih izgubili deda ali katerega drugega sorodnika.

  Najprej smo se ustavili na največjem vojaškem pokopališču v Italiji, v Sredipolju (Redipuglia). Kostnica v obliki 22 ogromnih stopnic s tremi križi na vrhu, imenovana tudi "spomenik stotisočerim", hrani posmrtne ostanke 100.187 vojakov, ki so padli v okolici. Bolj točno povedano, 39.857 vojakov (vmes je le ena bolničarka) so identificirali in ti imajo na grobni celici, napis "presente" (prisoten). Na vrhu pa je v dveh skupnih grobnicah pokopanih več kot 60 tisoč neznanih vojakov.

Po kratkem postanku v italijanski Gorici smo se zapeljali do Kobariškega muzeja, kjer smo se pomešali med italijanske in avstrijske turiste. V dvanajstih sobah so razstavljene številne fotografije, pisma, osebni predmeti, kosi orožja, uniforme in drugi predmeti. Bogato je zlasti fotografsko gradivo z bojišč in zaledja, kjer so imeli poljske kuhinje, zasilne bolnišnice  in začasna skladišča. Do vojakov na bojnih linijah so jim material pomagali tovoriti mule, konji, pa tudi psi ...

S pomočjo izvrstnih vodičev in dokumentarnega filma smo izvedeli veliko o trpljenju tisočerih vojakov različnih narodnosti. Ti niso množično umirali samo od strelnih ran in bojnega plina, pač pa tudi zaradi izčrpanosti, mrazu, bolezni, plazov … Hudo je trpelo tudi civilno prebivalstvo, na tisoče žensk in otrok je moralo v begunstvo.

Podrobno je v muzeju predstavljena zlasti 12. soška bitka, imenovana tudi »čudež pri Kobaridu«. Zgodovinarji jo ocenjujejo za enega največjih spopadov na slovenskih tleh, najuspešnejšo prebojno operacijo v prvi svetovni vojni in prvi primer bitke z elementi bliskovite vojne (blitzkrieg).

 Naj omenimo, da je muzej 1. svetovne vojne v Kobaridu, ki je odprt prav vse dni v letu, za svoje delovanje leta 1993 prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope. V Kobaridu je še več znamenj 1. svetovne vojne. Na Gradiču okoli cerkve sv. Antona je kostnica, v katero so z okoliških vojaških pokopališč prenesli posmrtne ostanke 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov. Kostnico je septembra 1938 odprl Benito Mussolini.

Potovanje ob Soči smo nadaljevali do trdnjave Kluže, nad kanjonom Koritnice, v kateri je urejen manjši muzej prve svetovne vojnem, sicer pa je v njej poročna dvorana, poleti pa za obzidjem potekajo kulturne prireditve. Utrdbo, s katere so lahko nadzorovali strateško pomemben prehod iz Bovške kotline prek Predela do Trbiža so tu imeli že Rimljani, kasneje je koristila Benečanom in Habsburžanom, v času Napoleonovih vojn so jo Francozi požgali. Med prvo svetovno vojno je nudila varno zavetje poveljstva avstrijske vojske in različnih zalednih enot.

Besedilo in fotografije: Anita Žmahar