št. 1, januar 2008

Marinka Levičar
Ker smo čisto na začetku novega leta, Vam, spoštovane bralke in bralci, še enkrat želim veliko zdravja, veselja in vsega lepega. Mislim, da ste mnogi prejeli veliko prazničnih voščil, pri čemer pa se zavedam, da je, žal, preveč tudi takih, ki sploh niso bili deležni dobrih želja. Tem je še posebej namenjeno moje voščilo za srečo, ki naj bi združevala vse dobro.
Upam pa, da je res tako, kot pravijo »učitelji življenjskih resnic«, da so naše misli tiste, ki nam prinesejo dobro ali slabo. Dobro, če so pozitivne, in slabo, če so negativne. Zatorej se potrudimo, da bomo razmišljali o čem lepem tudi takrat, ko nam bo hudo, ko bomo žalostni … Tako bomo pozabili na žalost. V dneh, ki so se pravkar iztekli, za večino žalost zagotovo ni imela mesta, ker smo se veselili radosti prazničnega ozračja, topline domačega gnezda z ljudmi, ki jih imamo radi, naša srca pa so pogrevali tudi stiski rok in objemi znancev. Žal pa je preveč takih, ki vsega tega niso bili deležni. Bili so žalostni in nesrečni še bolj kot druge dni.
Zato bi se morali vsi bolj posvečati ljudem okoli sebe, predvsem pa tistim, ki potrebujejo pomoč, kar poudarja sogovornica v našem letošnjem prvem intervjuju Vlasta Nussdorfer. Premalo se tega zavedamo in za svojo tovrstno »slepoto« iščemo najrazličnejše izgovore - pred seboj in pred drugimi. Zelo priročen in pogosto uporabljen izgovor je - nimam časa. Pa vendar to ne drži ...