Lovili smo ravnotežje med pravičnostjo in solidarnostjo
Luka Mesec
Pokojninska reforma, ki je ena najpomembnejših te vlade, je prejšnji mesec začela zakonodajno pot. Socialni partnerji so se dve leti pogajali, da so dosegli soglasje, kljub temu Delavska koalicija napoveduje referendum. Če reforma ne bo uspela, bodo naslednja pogajanja v precej slabših razmerah in tudi ukrepi bodo bolj boleči, je prepričan minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. Slovenija ima pretočni pokojninski sistem, kjer delovno aktivni prispevajo za pokojnine. Zaradi nizke rodnosti in daljše življenjske dobe je vse manj zavarovancev in vse več upokojencev, zato je reforma nujna. Vendar kljub postopnemu podaljševanju upokojitvene starosti minister meni, da prinaša za sedanje in bodoče upokojence veliko dobrega, predvsem pa stabilen, pravičen in varen pokojninski sistem.
Ali lahko pokojninsko reformo ogrozi napovedan referendum?
Pokojninska reforma je prestala glavno obravnavo v parlamentu, zato me referendum ne skrbi, saj jo podpirajo tako sindikati kot delodajalci in tudi široka civilna družba – od upokojenskih organizacij do mladinskega sveta. V parlamentu je v končni obravnavi glasoval proti en sam poslanec. Za podporo je ključno zavedanje, da je bistvena za stabilizacijo sistema in da so lahko upokojenci prepričani, da bodo njihove pokojnine take, kot jih reforma predvideva. Pomembno je, da smo se o njej dogovorili pred evropsko krizo, ki se zdaj kaže, pred carinskimi vojnami, pred pritiski, da mora obramba dobiti povečanje sredstev na pet odstotkov BDP, in njeno rušenje bi bilo izjemno škodljivo za upokojence, ker bi se čez eno leto ponovno pogajali o njej, vendar pod bistveno slabšimi pogoji.
Kakšne so bile pa zahteve Evropske komisije?
Prejšnja vlada se je zavezala, da bo reformo izvedla, in tako smo se morali z Evropsko komisijo najprej dogovoriti o okviru reforme, kar je bil trden del pogajanj, saj so jo poskušali zaostriti. Živeli so v prepričanju, da bo naš pokojninski sistem v naslednjih 15 do 20 letih postal drugi najdražji v Evropi. Z ustreznimi metrikami in podporo strokovnjakov, vodil jih je državni sekretar Igor Feketija, smo dokazali, da ima Evropska komisija napačne predpostavke in da Slovenija ne potrebuje tako ostre reforme. Na njeno izvedbo je vezana skoraj milijarda evrov evropskih nepovratnih sredstev, pogoj pa je, da je do novega leta dokončno sprejeta v parlamentu.
S pripravo pokojninske reforme se je izboljšala tudi bonitetna ocena države, saj zunanji revizorji ocenjujejo, da bo stabilizirala sistem in javne finance v Sloveniji.
Ali ste se pri pripravi reforme zgledovali po sosednjih državah?
Ja, v dobrem, v slabem pa smo se učili iz njihovih napak. Na začetku je bila debata, da bi šli v vzpostavljanje obveznega drugega stebra. Tukaj smo se učili predvsem iz hrvaške izkušnje, ki je pokazala, da je njihov drugi steber tako rekoč bankrotiral in da je njihova povprečna pokojnina približno polovico naše. Pri nas je povprečna pokojnina za 40 let 1.120 evrov, na Hrvaškem le okoli 600 evrov. Pri sosedih so 15 odstotkov vlagali v prvi steber in pet odstotkov v drugega. Pri nas pa prispevamo 24,35 odstotka za prvi steber. Njihov drugi steber je koristil samo kapitalu.
Pomembno sporočilo pokojninske reforme je, da se še naprej ohranja stabilen in močan prvi steber brez igranja s pokojninskimi prihranki na kapitalskih trgih. Seveda to lahko počnejo ljudje s svojimi prihranki in na lastno odgovornost. Dodatno pokojninsko zavarovanje ostaja prostovoljno, naproti pa smo šli s spodbudami in olajšavami.
Koliko bo prispevala k dolgoročni vzdržnosti sistema?
Ta reforma predvsem stabilizira sistem. Problemi so se začeli z Ropovo reformo, ki je postavila padajoči odmerni odstotek, zaradi tega so bile na novo odmerjene pokojnine čedalje slabše, vmes je prišla še finančna kriza, ki je nezadovoljstvo še povečala. Iz napak v zadnjih dvajsetih letih smo se nekaj naučili, zato smo vključili vse možne strokovnjake, še pred tem je bila sprejeta Bela knjiga. Temelj reforme je bil postaviti sistem na način, da bo pregleden v smislu: 40 let delaš, imel si tako in tako plačo, od te plače bo 70 odstotkov tvoja pokojnina in ta pokojnina bo skozi leta ohranjala vrednost.
Sedanji sistem je zelo nepregleden, ker se je ves čas spreminjal. Od leta 2012 je bilo kar 20 posegov v pokojninsko zakonodajo. Mi pa smo poskušali na probleme odgovoriti v enem zamahu. Postavili smo sistem, ki bo naprej deloval tekoče, ukrepi so vnaprej razporejeni čez naslednjih 20 let, zato bo bistveno preglednejši, ljudje se bodo upokojevali pod predvidljivimi pogoji.
Zakaj vam ni uspelo s predlogom, da bi delodajalci prispevali višjo prispevno stopnjo?
Delodajalci nikoli niso rekli, da se niso pripravljeni pogovarjati o tem, ampak so ves čas govorili, da je prispevna stopnja sicer del pokojninskega sistema, ampak je v osnovi vprašanje davčne obremenitve podjetij. O tem so se pripravljeni pogovarjati, ko bodo stekla pogajanja o davčni reformi. Dogovor o prispevnih stopnjah, ki bi bil vezan samo na pokojninski sistem, pa ni bil mogoč.
Verjetno pa to ne vpliva na višino pokojnine?
Ne. Pokojnine se financirajo iz dveh virov: večinoma iz prispevkov, kolikor zmanjka, pa iz proračuna, tako da so upokojenci povsem na varni strani. Če bi se dogovorili za višjo prispevno stopnjo delodajalcev, bi bili tega veseli predvsem skrbniki proračuna, ker bi se nekaj proračunskih sredstev sprostilo in bi jih lahko uporabili za druge namene.
Upokojence je najbolj vznemirila spremenjena formula usklajevanja pokojnin, ker naj bi bile s tem njihove pokojnine iz leta v leto nižje.
Ta očitek razumemo, ker so ljudje, ki so se upokojili z odmero 57,25 ali 63 odstotkov v neenakem položaju s tistimi, ki se bodo upokojili z odmero 70 odstotkov plače. Nova formula za usklajevanje pokojnin je bila mišljena za tiste, ki se bodo upokojevali z novo odmero in se bo dokončno uveljavila leta 2035. Obstoječim upokojencem smo najprej ponudili, da bi se njihove pokojnine usklajevale s formulo 50 odstotkov inflacije in 50 odstotkov rasti plač do leta 2030. Vendar smo se kasneje z njimi dogovorili, da se ta način usklajevanja pokojnin podaljša do leta 2035.
Reforma predvideva postopnejše uveljavljanje kot prejšnje.
Pokojninski sistem je star več kot 100 let in ga je ves ta čas ustvarjalo veliko pametnih ljudi in najbolj neumna stvar, ki jo lahko naredi minister, je, da misli, da je pametnejši od vseh, zato smo se naslonili na izkušnje in znanje tistih, ki so v sistemu zelo dolgo. In ti so povedali, da je zelo škodljivo, če se spremembe v pokojninskem sistemu dogajajo hitro. Raje si vzemimo čas in se vprašajmo, katere spremembe se morajo zgoditi, potem pa jih uvajajmo počasi, da ne bo šokov. In to je logika te reforme. V naglici se ljudje lahko napačno odločajo in po nepotrebnem izgubljamo delavce na trgu dela. S postopnim uvajanjem pa se krepi tudi zaupanje v sistem. Pomembno je, da se ljudje počutijo varne.
Zimski dodatek ali božičnico marsikateri vidijo kot predvolilni bombonček.
Zanj smo se odločili, ker je bil ena od osrednjih želja upokojencev, zato smo ga vključili v zakon. Če bi šlo za predvolilni bombonček, potem bi ga dali samo letos, tako pa bo v resnici letos najmanjši, naprej pa se bo povečeval. Letos bo znašal 150 evrov, čez štiri leta že 250 evrov in postaja drugi regres, ki ga poleg letnega dobivajo upokojenci.
Nekateri upokojenci pravijo, da je v sistemu preveč socialnih korektivov, in bolj zagovarjajo 13. pokojnino.
Potemtakem bi morali ukiniti letni dodatek in ga združiti z božičnico in to odmeriti na način – višja ko je pokojnina, višja je 13. pokojnina. Tisti, ki imajo višje pokojnine, bi bili zelo zadovoljni, zelo krivično pa bi se zdelo upokojencem, ki imajo nižje. Naj dodam kot zanimivost: če ljudi vprašamo, ali se jim zdi pravično, da vsak dobi takšno pokojnino, kot jo je prispeval s prispevki, bodo vsi rekli da. Po drugi strani pa, če jih bomo vprašali, ali ni res, da noben upokojenec ne bi smel biti pod pragom tveganja revščine, se bodo tudi s tem vsi strinjali. V sistemu je treba loviti ravnotežje med pravičnostjo in solidarnostjo, zato smo se na koncu dogovorili, da je letni dodatek izplačan solidarnostno kot socialni korektiv, božičnica pa je izplačana vsem v enakem znesku ne glede na višino pokojnine.
Skupina upokojencev, ki bi ob izpolnitvi pogojev za upokojitev še naprej radi delali, zagovarja, da jim ob plači pripada tudi polna pokojnina.
Tudi o tem smo razpravljali. Naš pokojninski sistem temelji na vzajemnosti, zaposleni ne vplačuje prispevkov zase, ampak zato, da dobijo pokojnino trenutni upokojenci. Ti prispevki se ne shranjujejo na nekem računu, da bi po 40 letih s tega računa dobil rento, zato to ni rešitev. Absolutno podpiramo tiste, ki bi radi delali več kot 40 let, zato smo jim šli zelo naproti. Po 40 letih dela lahko ob plači prejema še 40 odstotkov pokojnine. Za prvo, drugo in tretje leto podaljševanja dela se jim poviša odmerni odstotek še za tri odstotke na leto, kar na koncu znese skoraj 80 odstotkov in je odlična pokojnina, če pogledamo, kaj smo imeli pred petimi leti, ko je bil odmerni odstotek 57,25 in se ga ni dalo zvišati. Poleg tega z reformo trga dela uvajamo tudi za že upokojene možnost, da kdor bi bil rad delno aktiven, lahko vsak mesec dela do polovičnega delovnika, torej do 85 ur, in na leto zasluži do 12 minimalnih plač ob polni pokojnini. Možnosti za prejemanje pokojnine ob delu so zelo dobre.
Med nezadovoljnimi so tudi moški, ki so se upokojili z odmero 57,25 in so upali na popravek krivice.
Ena od naših ambicij je bila, da bi tudi to popravili, ampak smo prišli do zaključka, da ni mogoče zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je, da se vsi tisti, ki so se upokojevali z odmero 57,25, niso upokojili pod enakimi pogoji. Leta 2012 so se upokojevali z referenčnim obdobjem 18 najboljših let, nekaj let kasneje se jim je štelo 24 let. Že tu se postavlja vprašanje, kaj je pravično: ponovna odmera od 18 ali 24 najboljših let? S tem posežemo v dva temeljna parametra. In seveda bi se hitro oglasili tisti, ki so se upokojevali pred letom 2012 s padajočo odmerno stopnjo, ki je veljala od Ropove reforme. To pomeni, da bi morali celoten pokojninski sistem odpreti in ljudem na novo odmerjati pokojnine za 25 let nazaj. Če bi to naredili, se spustimo v splošno razpravo o tem, kakšna odmera pokojnin in pod kakšnimi pogoji za nazaj bi bila pravična. Tako poseganje, in to je drugi razlog, bi bilo zelo nevarno. Če bi se odločili, da bomo za nazaj popravljali pokojnine, ustvarimo precedens, po katerem bi lahko vsakokratna oblast za nazaj posegala v pokojnine. Pokojnina s tem ne bi bila več absolutna pravica, pač pa politična presoja vsakokratne oblasti. Tega pa ne moremo dopustiti, zato vztrajamo pri temelju, da je pokojnina, ki je odmerjena ob upokojitvi, tvoja osebna pravica, ki jo moraš uživati do smrti, in se vanjo ne sme posegati. Lahko se z vsakoletnimi uskladitvami samo zvišuje.
Predvideno je tudi zvišanje upokojitvene starosti. Kaj pa, če delavci dela pri teh letih ne bodo več zmogli?
Sistem je nastavljen tako, da se dela 40 let, in v to nismo posegli. Vztrajamo pri načelu, da je 40 let dovolj, čeprav je bilo ogromno pritiskov, da je treba podaljšati na 42 oziroma celo na 45 let. Če se odločiš, da delaš dlje, si za to nagrajen z dodatnimi odmernimi odstotki in 40 odstotki pokojnine. Poleg tega smo v zakonu o urejanju trga dela, ki spremlja pokojninsko reformo, določili sistem 80 90 100, za tiste, ki ne morejo več polno delati, da se lahko po 58. letu s svojim delodajalcem dogovorijo, da delajo krajši delovnik – štiri dni v tednu ali šest ur na dan in za to dobijo 90 odstotkov plače, pri tem pa imajo 100 odstotkov plačane prispevke. Ta sistem podpirajo tudi delodajalska združenja, ker vidijo, da je to dober način prilagajanja delovnih mest. To je že uzakonjeno.
Veliko starejših delavcev je do zdaj izrabilo t. i. most do upokojitve na zavodu za zaposlovanje. Ali se obetajo spremembe?
Po novem bodo lahko na zavodu za zaposlovanje le enkrat 25 mesecev. V zameno za to pa smo nastavili sistem 80 90 100 in tako skrajšali delovnik za starejše delavce, kar je bolje, kot da jih umaknejo na zavod.
Z novo reformo naj bi bile višje tudi invalidske pokojnine. Kaj pa vdovske in družinske?
Kar zadeva invalidske pokojnine, je bil narejen velik napredek, saj se bo 1. januarja 2026 najnižja invalidska pokojnina čez noč zvišala skoraj za četrtino, druga sprememba pa je, da se bistveno bolj ugodno šteje prišteta doba, to so izgubljena leta od poškodbe ali bolezni, ko človek postane invalid, in med zgornjo upokojitveno starostjo. Do zdaj se je štela polovica let do 60 in ena tretjina do 65, po novem dve tretjini do 67, poleg tega se ta leta tudi boljše odmerijo; prej s 63,5, po novem pa s 70 odstotki.
V letu 2023 smo uvedli tudi zagotovljeno vdovsko pokojnino. Ta institut je namenjen vsem vdovam ali vdovcem, ki imajo poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do svoje predčasne, starostne ali invalidske pokojnine. Z reformo pa se zvišujejo še odmere za vdovske in družinske pokojnine. Tako smo naredili bistveno bolj solidaren sistem. Odmera vdovske pokojnine se z letom 2026 zviša na 75 odstotkov, leta 2027 pa na 80 odstotkov. Družinska pokojnina se bo prav tako zvišala za deset odstotnih točk do leta 2027.
Ni pa sprememb pri delu vdovske pokojnine.
Odmerni odstotek dela vdovske pokojnine ostaja nespremenjen, je pa predvideno povišanje odstotka za odmero vdovske pokojnine. Leta 2027 bo taka odmera za vdovsko pokojnino znašala 80 odstotkov, za družinsko pa 80 odstotkov za enega, 90 odstotkov za dva in 100 odstotkov za tri ali več družinskih članov. Tako bo glede na višji odmerni odstotek za odmero vdovske pokojnine posledično višji tudi znesek dela vdovske pokojnine.
Širi pa se tudi referenčno obdobje na 40 let brez petih najslabših, kar bo verjetno vplivalo, da bodo pokojnine nižje.
Jaz bi rekel ravno obratno. V preteklosti smo imeli odmerni odstotek 57,25, zdaj imamo 63,5. Ljudje, ki se upokojijo s takim odmernim odstotkom, morajo potem nekaj let čakati na uskladitve, da pridejo do pokojnine, kakršna bo po novem odmerjena takoj. Ker pa bo ta že v osnovi višja, se bo usklajevala bolj zlagoma oziroma bo vezana predvsem na inflacijo, da bo ohranjala realno vrednost.
Ali je bila kompenzacija za višji odmerni odstotek odločitev, da se dvigne referenčno obdobje?
Da, in to predvsem v smislu preglednosti sistema. Delaš 40 let in v tem času si dobil tako in tako plačo, pet najslabših let daš stran in od tega bo 70 odstotkov tvoja zaslužena pokojnina. Poskušali smo narediti zelo jasen sistem, ki bo tudi pravičnejši. Do zdaj se je referenčno obdobje tudi izkoriščalo in prilagajalo, na primer nekdo je prejemal 24 let visoko plačo, potem pa se je odločil za s. p. in plačeval le minimalni prispevek.
Kako sodelujete pri uveljavitvi dolgotrajne oskrbe?
Naše ministrstvo je tukaj močno vpleteno, saj so vstopne točke na centrih za socialno delo, in pomagamo organizirati sistem in obveščati ljudi, kako se pride do pravic. Prenavljamo tudi informacijski sistem, da bo vse to lahko steklo, saj prispevek že plačujemo. Trudimo se, da bomo čim prej aktivirali vse pravice.
Kako komentirate zaplete?
Pričakovano. Predstavljajte si, da Slovenija ne bi imela zdravstvenega sistema in bi imeli samo posamične bolnišnice, vlada pa bi se odločila ustvariti zdravstveni sistem. Približno tako velik podvig je tudi postavitev sistema za dolgotrajno oskrbo. Pri gradnji takšnega sistema ne bo nikoli šlo brez zapletov. Če bi začeli dolgotrajno oskrbo uvajati pred desetimi leti, bi danes sistem že tekel, zdaj pa smo pod pritiskom, ker bi ga potrebovali že včeraj.
Ali bodo z uveljavitvijo dolgotrajne oskrbe kakšne spremembe pri varstvenem dodatku?
Varstveni dodatek ostaja, ga pa razvijamo v drugo smer, in sicer je del dogovora o pokojninski reformi, da se pri varstvenem dodatku ne bo več preverjalo, ali so otroci dolžni preživljati starše, kajti to se nam je zdel najbolj skrajen ukrep. Sicer to še ne velja, je pa del dogovora tudi to, da ne bo več treba dokazovati vsako leto, ampak bo to stalna pravica.