Dediščina jih združuje

Leta 2045 bo delež ljudi, starejših od 60 let, prvič v zgodovini človeštva presegel delež otrok, mlajših od 15 let. Zato je medgeneracijsko sodelovanje in odpravljanje tabujev, ki ločujejo generacije, pomembnejše kot kadarkoli prej.

O tem so udeleženci iz štirinajstih evropskih držav govorili tudi na mednarodni konferenci o medgeneracijskem učenju v Krzyžowi na Poljskem. Pripravili so jo mladi, združeni v različnih mladinskih organizacijah, ob pomoči starejših, tudi strokovnjakov in strokovnjakinj s slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Oboji so namreč spoznali, da bi se lahko marsičesa naučili drug od drugega, če bi se več družili.

Primer dobre prakse medgeneracijskega sodelovanje je predstavila Jana Boureux, predsednica Zveze društev medgeneracijskega učenja iz mesta Troyes v Franciji. »Pri nas smo dolga leta ugotavljali, da izumirajo celo tisti ročni poklici, ki sodijo v našo kulturno dediščino. Mladi se za svojo dediščino niso zanimali. Pa so navdušeni posamezniki in posameznice sklenili, da bodo od besed prišli k dejanjem. Upokojene obrtne mojstre in mojstrice so vprašali, ali bi v medgeneracijskih delavnicah brezplačno prenašali svoje znanje na otroke, stare od šest do štirinajst let.«

Skoraj vsi so bili za. Tako se vsako sredo popoldne, ko v Franciji ni pouka, mladi samo z ročnim orodjem in brez elektrike kot v starih časih po dve uri učijo rezbariti, uokvirjati slike, izdelovati ribiške mreže, učijo se lepopisja, kamnoseštva, slaščičarstva itd.

»Na ta način mladi spoznavajo stare poklice, hkrati pa imajo priložnost poklepetati še s starejšim ali že starim mojstrom ali mojstrico. To je še posebej dragoceno za tiste otroke, ki nimajo babic in dedkov, ali za tiste starejše ljudi, ki so brez vnukov,« je nadaljevala Jana Boureux.

»Veste, včasih medgeneracijske delavnice niso bile potrebne, saj so družine živele pod skupno streho ali druga ob drugi v isti vasi. Danes, ko je individualizem na vrhuncu, pa se stari in mladi družijo le redko. Če pa se že družijo, ugotavljamo, da se sploh ne razlikujemo tako zelo drug od drugega. Vsi se radi zabavamo, se smejimo in smo veseli, če nas drugi cenijo in upoštevajo.«

Ob rokodelstvu in ob učenju starih obrti starejši mladim tudi povedo, kako so včasih živeli, kako so se zabavali, kakšno glasbo so poslušali itd, mladi pa starejšim povedo, kako delujejo sodobne naprave, prenosni telefoni, fotoaparati, računalniki itd.

»Zelo pomembno je tudi to, da imajo starejši, ki na delavnicah posredujejo naprej svoje znanje, znova občutek, da so koristni in da jih družba še vedno potrebuje. Vsak mojster ali mojstrica lahko hkrati uči največ dva otroka.«

Prostore za delavnice, ki so zaprte le v času šolskih počitnic, dobi društvo brezplačno v najem v šolah, v lokalnih skupnostih, pri cerkvenih oblasteh itd.

»Naj povem, da so naše delavnice zelo priljubljene med mladimi. Še posebej tečaji kuhanja na star način, pa slaščičarstvo, kamnoseštvo, rezbarstvo itd. V Franciji je že 80 društev, ki organizirajo tečaje. Vsako leto jih obiskuje več kot 1200 otrok.

In zakaj so se domislili tega medgeneracijskega učenja? »Tudi zato, ker v Franciji, mislim pa, da je povsod v Evropi podobno, mladi hočejo biti inženirji, ekonomisti, sociologi, pravniki, skratka, hočejo imeti visokošolsko diplomo, čeprav potem ne dobijo zaposlitve. Poklici iz naše dediščine, ki temeljijo na ročnih spretnostih, pa izumirajo, čeprav je po teh spretnostih zelo veliko povpraševanje,« nadaljuje Jana Boureux.

Ker tovrstne delavnice delujejo že petnajst let, ugotavlja, so mnogi, ki so sicer diplomirali na univerzi, kasneje postali slaščičarji ali pa so začeli na roke plesti ribiške mreže, saj so tovrstne storitve iskane in tudi dobro plačane. Dajo pa tudi veliko umetniškega zadovoljstva.

»Plastične ali industrijske ribiške mreže, denimo, je treba zavreči, ko se strgajo, ročno pletene pa je zlahka mogoče popraviti. To je tudi ekološko veliko bolj sprejemljivo,« je sklenila svojo pripoved Jana Boureux. In ni pozabila povedati, da bi bila vesela, če bi takšne delavnice pripravljali po vsej Evropi.