Za izboljšanje družinskih odnosov ni nikoli prepozno
NAŠ POGOVOR
Danica Vidmar je bila ob srečanju z žal že pokojnim danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom sredi svoje uspešne menedžerske poti zaposlena v multinacionalki. Prelomno srečanje je pomenilo začetek iskanja poti do ljubečih odnosov s hčerama, ki sta bili že samostojni. Svojo življenjsko zgodbo, obogateno s spoznanji o otroštvu, partnerstvu, materinstvu in starostarševstvu je popisala v knjigi Deklice brez gnezda, V iskanju poti do odraslih otrok, izdala jo je v samozaložbi. Napisala jo je, ker želi, da bi o odnosu med starši in odraslimi otroki spregovorili glasneje in bolj iskreneje. Predvsem pa je to knjiga o iskanju poti do sebe, kjer se vsi odnosi z drugimi začno.
Kako je prišlo do tega, da se, namesto da bi uživali v lagodnih upokojenskih dneh, ukvarjate z raziskovanjem medosebnih odnosov?
Saj se tudi sama včasih vprašam, zakaj to počnem. Ugotavljam, da me v resnici to osrečuje in bogati. Naše zgodbe so različne, a večina je posledica naše slabe opremljenosti za partnerske in starševske izzive. Zato delim svoja spoznanja.
Moj namen je opogumiti ljudi, da odprejo svojo družinsko skrinjo in se soočijo z resnico. Iskreno si je treba priznati, nisem dobro, nisem srečna, manjka mi to in to … Ko se soočiš z resnico in jo sprejmeš, je že pol narejenega. Potem se je treba vprašati, kako to stanje popraviti, kako priti do tega, kar mi manjka.
To pa je naporno in boleče opravilo, kot opisujete v knjigi.
Res je, a se splača. Nikoli se ni prepozno truditi za to, da se v življenju dobro počutimo in imamo polnovredne odnose z ljudmi. Pogoj za to pa je, da se naučimo imeti lep odnos sami s sabo. Ko znaš delati lepo s seboj, se odpre prostor za ljudi, ki nas bodo upoštevali, spoštovali in bodo enako lepo ravnali z nami. Vse odnose v našem življenju namreč določa en sam odnos, to je naš odnos do nas samih.
Kaj dejansko pomeni lepo delati s seboj?
Spomnite se, kako ravnate s stvarmi, ki jih imate radi, dajete jim pozornost, mar ne? Tako kot delamo z dragocenim porcelanom, da se ne bi razbil, tako kot delamo z rojstnodnevnim šopkom, ki ga takoj damo v vodo, ali kot negujemo rože – opazujemo, kaj potrebujejo, jih zalivamo, presajamo, nežno ravnamo z njimi.
Lepo delati s sabo obenem pomeni, da ne potlačimo vase stvari, ki nam niso prav, pač pa to povemo. Ne očitamo, ne iščemo vzrokov za svoje počutje pri drugih, ne iščemo rešiteljev v drugih, jih ne krivimo. V vsaki situaciji in ob vsakem občutku se vprašamo, kaj lahko v tej situaciji naredim zase. Poslušajmo svojega notranjega otroka. Kot otroci smo vedeli, kaj bi pomenilo, da bi drugi lepo delali z nami.
Ko se tega lotimo, se slej ko prej zaletimo v bolečine, ki smo jih z razlogom potlačili v nezavedno. Potlačili pa smo jih zato, ker bi nas takrat najbrž sesule. Vse, kar potlačimo, pa enkrat pride na dan, žal pogosto v nepravih trenutkih in na nepravi način, kar odnose kvečjemu še razruši. (Na)učimo se uporabljati besede hočem, nočem in ne, a tako, da ne rušijo. Je mogoče. Situacij ne moremo vedno izbirati, lahko pa vedno izberemo svojo reakcijo.
Kdaj ste spoznali – in si priznali – da vas težijo nerazrešene stvari in da se morate lotiti preoblikovanja družinskih vzorcev?
V celoti šele takrat, ko sem se upokojila, ko se je ustavil krog vsakdanjih službenih in starševskih obveznosti in je popustil pritisk, kaj vse moram tisti dan narediti. Hčeri sta mi pomenili največ na svetu, a tega nisem znala – in mi ni bilo dano – pokazati takrat, ko sta odraščali. Gnal me je tudi občutek krivde. Zaradi težkih razmer po ločitvi sem izjemno veliko delala. Sama sem jima hotela zagotoviti vse in v preživetvenem transu nisem obstajala niti zase niti zanju. Ob ločitvi smo ostale brez doma, brez varnega gnezda pa otroci ne morejo zdravo odraščati. Od tod naslov moje knjige Deklice brez gnezda. V težkih razmerah in neopremljena nisem znala izraziti ljubezni, ki sem jo čutila do njiju, zato na drugi strani ni bila občutena. Pri tem iskanju poti do odraslih otrok se je zgodilo to, kar se vedno zgodi, če iskreno iščemo poti do drugih – da moramo najprej najti pot do sebe.
Pomeni to odpiranje družinske skrinje, o kateri pišete?
V družinski skrinji sta zapuščina prejšnjih generacij in seveda naša zgodovina. Tudi vse tisto, kar je pometeno pod preprogo. V njej so naložene težje ali lažje stvari, tako tiste, ki nam v življenju pomagajo in krepijo samopodobo, kot one, ki nam jo uničujejo. To pomeni, da iz skrinje prenašamo vzorce, ki jih vlečemo skozi življenje.
Vendar se v enaki meri v skrinje nalagajo dogodki, ki so zunaj družin, kot so vojne, katastrofe, brezposelnost, svetovne krize … Zato v knjigi govorim tudi o družbeni skrinji in velikih starših, torej državah, ki oblikujejo okvir delovanja svojih otrok – državljanov.
Za odrasle otroke se mi zdi družbena skrinja celo pomembnejša od tiste primarne družinske skrinje. Če odrasli ljudje s svojim delom in znanjem ne morejo na pošten način zaslužiti toliko, da bi preživili družino, ali ne morejo priti do stanovanj … sta travma in frustracija neizogibni. Tudi to se odlaga v družinske skrinje prihodnjih generacij.
Se strinjate, da nas najbolj zaznamujejo dogodki iz otroštva?
V najzgodnejšem otroštvu, tj. do petega, šestega leta, otrok razvije osnovne strategije preživetja, tako da se prilagodi. Nauči se, da se, če bo priden, morda ne bodo dogajale neprijetne stvari, ne bo okaran, oče in mama se ne bosta prepirala, dedi se ne bo razburil ipd. Tako se rodijo pridni otroci in jezni otroci. Teh strategij oziroma obrambnih mehanizmov v odraslosti ne potrebujemo več, vsaj ne v tolikšni meri. Če jih ne ozavestimo in ne opustimo, naši notranji saboterji delujejo naprej. Občutja iz zgodnjega otroštva ostanejo v nas in se jih lahko začnemo zavedati šele po desetletjih. Saj veste, otroci vse čutijo, vse vedo, še posebej tisto, kar se trudimo skriti pred njimi.
Ne zavedamo se, kot se tudi naši starši niso, da lahko besede, ki so bile morda izrečene kar tako, mimogrede, na primer: saj iz tebe nikoli ne bo nič, le zakaj nisi fant, zakaj si tako nerodna in zabita, usodno vplivajo na našo samopodobo.
Smo z odločitvijo, da soočimo starše z vsemi napakami, ki so jih delali pri naši vzgoji, na pravi poti do iskrenejših odnosov?
Ne, kot odrasli smo odgovorni za svoje počutje, ne glede na to, kar smo ali nismo dobili od staršev. Dokler se z empatijo ne ozremo na obdobja naših prednikov, nas samih in naših otrok, ohranjamo prostor ali za zamero ali za krivdo. Nič od tega ne pomaga odnosom. Oboje škoduje.
Naši starši so bili čisto na istem, kot smo bili mi – zaznamovalo jih je okolje, v katerem so odraščali. Če to dojameš, potem lažje sprejmeš stvari, ki so bile take, kot so pač bile. Pogrevanje preteklosti z očitanjem staršem pa pomeni, da še nismo odrasli ne glede na starost. Tudi če z mamo ali očetom nismo ali ne bomo navezali globljega odnosa, lahko občutimo iskreno hvaležnost za življenje, ki sta nam ga dala. Ni treba razčiščevati, kaj sta naredila in česa nista naredila. Starši naredijo, kar znajo in zmorejo, četudi zelo slabe stvari. Včasih je za odrasle otroke rešitev (začasna) prekinitev fizičnih stikov s starši, da gredo lažje svojo pot v lastno odraslost.
Ali ni srž družinskih nesoglasij in slabih odnosov v tem, da se premalo pogovarjamo o občutkih?
K iskrenejšim odnosom pripomore to, da sami s seboj razrešimo čim več stvari. Da si dovolimo čutiti, kaj nam prija in kaj nas moti. Da smo iskreni in spoštljivi najprej do sebe. Tako se (na)učimo postavljati meje, čez katere ne dovolimo nikomur. In kadar jo kdo poskuša prestopiti, se ne počutimo več ogrožene, se ne jezimo ali se jezimo veliko manj. Tako lažje ostajamo spoštljivi tudi do drugih. Prepirom se ne gre izogibati, vendar se moramo znati prepirati, da v jezi in bolečini z besedami dodatno ne rušimo. Konflikt naj vodi do sprememb, vrtenje okoli istih zatikov znova in znova ni zdrav prepir, ampak ponavljajoča se drama.
Seveda rezultat soočenj niso vedno ljubeči odnosi. A zavedajmo se, da drugih ne moremo spreminjati, spremenimo lahko le sami sebe.
Kako pa se lotimo spreminjanja vzorcev, ki jih prenašamo s sabo in jih ponavljamo tudi pri svojih otrocih, partnerjih?
Radi rečemo, vsak je svoje sreče kovač. Res je, ampak kovač se ni kar rodil, moral se je izučiti svoje obrti. Tako se moramo tudi mi naučiti obrti odnosa do sebe in drugih. Iskreno se vprašajmo, kaj je naša bolečina. Ko domačim očitamo, spet nisi pomil/-a posode ... A nas boli posoda? Najbrž nas boli stara rana neslišanosti, neupoštevanja.
Ko ugotovimo, kaj nas zares boli in od kod izvira bolečina, lahko začnemo odvijati klobčič. Za to pa potrebujemo resnico do sebe in pogum za soočenje z bolečino. Pogum pomeni, da gremo PO(g)UM, gremo po znanje in razumevanje Lahko poiščemo pomoč, gremo PO MOČ, ki jo nekdo že ima. Pa ni treba vsega drago plačevati, mnogo tega lahko preberemo na spletnih straneh ali brezplačno poslušamo.
Ohranjanje podporne samopodobe, ki smo jo po dolgih letih in največkrat na podlagi bolečih izkušenj končno zgradili, je vseživljenjski proces osebne rasti. Lepo je hoditi okoli z občutkom, da smo vredni taki, kot smo.
Zakaj so pogosto ravno odnosi z našimi najbližjimi, ljudmi, ki nam pomenijo največ, tako zelo zapleteni, celo boleči?
Če nismo dobro opremljeni za odnose, bližina pomeni ogroženost. Če pa delujemo iz strahu, iskrene bližine ni, saj ali bežimo ali se bojujemo ali pa odrevenimo. Opremljenost pomeni, da znamo slišati svoja čustva, a hkrati znamo zavestno oblikovati in izražati svoje občutke (ne delujemo nezavedno na sprožilce). Potem šele znamo postavljati meje drugim brez krivde, slabe vesti ali napadanja.
V odnose ne vstopamo samo s tem, kar smo na zunaj, pač pa s svojimi notranjimi potrebami. Zato moramo vedeti, katere so tiste potrebe, ki se jim ne moremo odreči. Prof. dr. Ana Krajnc govori o petih primarnih potrebah, to so varnost, ljubezen, socialna pripadnost, spoštovanje in samouresničitev. Zamislimo si jih kot lončke, za katere se vse življenje trudimo, da bi jih napolnili. Tega ne moremo storiti z enim samim odnosom, in če je en lonček prazen, hočemo napolniti prav tistega. Iz vsake nezadovoljene primarne potrebe se izoblikuje naše vedenje, s katerim vstopamo v odnose in iščemo tisto, kar nam manjka.
Težava pa je v tem, da pogosto ne razlikujemo med potrebami in željami. Jesper je govoril, da otrokom dajemo mnogo tega, kar si želijo, in le malo tistega, kar zares potrebujejo. Tudi jaz sem to počela.
Torej lahko posameznikovo neustrezno vedenje do svojih najbližjih opravičujemo z njegovim težkim otroštvom, da ravna tako, ker ga ni nihče učil drugače …
To ni opravičilo, četudi je morda razlaga. Prihajava do kategorije, ki je izredno pomembna, in to je osebna odgovornost vseh – žrtve in agresorja. Starši niso znali ravnati drugače, tudi družba je bila pred petdesetimi, sedemdesetimi leti drugačna, otroka je postavljala v popolnoma drugačen položaj, poleg tega so bili drugačni življenjski pogoji. Razumeti svoje otroštvo še ne pomeni kriviti staršev. Niti ni nujno, da se vse težke stvari dogajajo v otroštvu.
Že kot otroci prevzemamo določene odgovornosti, ki z odraščanjem naraščajo. Ampak v trenutku, ko odidemo iz starševskega gnezda, smo v celoti in stoodstotno odgovorni za svoje življenje. Ne glede na to, kaj smo dobili in česa nismo dobili v družini. Odgovorni smo za odnos do sebe, za odnos do preteklosti in staršev, pa tudi za vse druge odnose z okolico.
Očitki staršem navadno nakazujejo, da imamo še kaj opraviti pri sebi. Zato se mi zdi na mestu Juulov nasvet, ki mi ga je namenil ob soočenju s hčerinimi očitki: hči naj napiše seznam stvari, ki ji niso bile prav in ti jih je zamerila; ti nanje odgovori po svojih najboljših močeh, potem pa o tem ne govorita več in pojdita naprej v zrel, odrasel odnos. To znajo narediti starši, ki se ne počutijo krive, in vedo, da morajo odraslemu otroku dati prostor in čas.
Zakaj se pogosto zaiskri v odnosu med starši in otroki, ki so odšli iz družinskega gnezda na svoje?
Veliko premalo govorimo o postavljanju novih temeljev med odraslimi otroki in starši. Odrasli otroci z osamosvojitvijo prevzamejo stoodstotno odgovornost za svoje početje, so nam enakovredni in enakopravni. Na obeh straneh je prišlo do sprememb. Ko je imel naš otrok eno leto ali pet let, smo bili mi drugačne osebe kot takrat, ko jih ima 35 let. Nismo več isti, spreminja se tudi svet okoli nas.
Odrasli otroci imajo dostikrat težave živeti odgovornost za svoje življenje, na drugi strani pa se starši enako težko odrečejo svoji starševski vlogi (avtoritarni ali servilni). Starši lahko vprašajo, svetujejo in pomagajo, če so naprošeni in če lahko pomagajo in želijo pomagati. Pametovanje ali pretirana pomoč pomeni, da otrokom jemljemo njihovo moč.
Kot poudarite v knjigi, da stari starši lahko izrazijo svoje nestrinjanje z ravnanjem odraslih otrok, ne smejo pa se vpletati?
Da, seveda, kot stari starši ni treba, da se strinjamo z vsem, prav je, da to povemo, in prav je, da to otroci vedo. Nestrinjanje pa ni isto kot vpletanje v stvari, ki jih počno odrasli otroci kot starši. Odgovornost za vzgojo otrok imajo starši in samo oni. Smo spet pri novih temeljih med zdaj odraslimi osebami, kjer se je treba dogovoriti o jasnih mejah.
Odgovornost starih staršev je, da se ne žrtvujejo, da v največji meri poskrbijo za svojo lepo jesen in spoštujejo enakovrednost in enakopravnost odraslih otrok.
Ali se vam zdi, da skušajo kdaj stari starši prek odnosa do vnukov popravljati napake, ki so jih delali pri vzgoji svojih otrok?
Najverjetneje. Veliko starih staršev želi ustrezati sliki čudovitih babic in dedkov, ki jih vnuki ljubijo. In se ujamemo v iste zanke kot takrat, ko smo dobili otroke in smo mislili, da moramo tako delati.
Dodatno se babice ujamemo v čustveno zanko, ki jo v nas sproži dojenček. V meni je ob rojstvu vnuka oživel elementarni materinski čut, ki ga zaradi strahu in težav nisem v polnosti čutila, ko sem sama postala mama. Verjamem, da se veliko babic tako počuti zato, ker so ta občutek zamudile uživati ali pa ga podoživljajo, ker je nekaj tako nepopisno lepega. Je pa to hkrati dobra popotnica za preveliko vmešavanje.
Še nekaj me je naučil Jesper Juul: odnos do vnukov vodi prek njihovih staršev. To pomeni, da ne moreš preskakovati. Tudi zato ne, ker nimaš do vnukov nobenih pravic in nobenih odgovornosti. Sama sem to sprva težko sprejela, vendar naj bo ta misel bolj kot vodilo pri razmisleku, ali se imaš v konkretni situaciji pravico vmešavati in komentirati. In po drugi strani, v razmislek mladim staršem, ali imajo pravico pričakovati nenehno odprt »babica servis«.
Torej ne velja za sebično vedenje, če babica in dedek ne priskočita na pomoč vsakič, ko ju mlada družina pokliče, pač pa se ukvarjata z vnuki takrat, ko to sama želita?
Prav je, da ne skočita ob vsakem klicu in dajeta prednost svojim željam in načrtom. Odraslim otrokom seveda lahko pomagamo, jih pa ne servisiramo. Tu se zataknejo spet tiste babice, ki vse življenje niso znale poslušati svojih želja in potreb. Ko pridejo vnuki, ni nič drugače in potem so jim na voljo ves čas. Služenje svoji družini zamenjajo z vdanim služenjem družinam svojih otrok. S tem ni seveda nič narobe, dokler so zadovoljne s takim odnosom.
Vrniva se še enkrat k družinskim skrinjam. Ali ste svojo popolnoma izpraznili in že napolnili z novimi rečmi?
Družinska skrinja ni nikoli čisto prazna. Iz nje sem zagotovo vzela žensko nemoč, jezo zaradi krivične obravnave in tišine, v kateri sem – enako kot moje prednice – dolgo živela. To sem do neke mere pozdravila. Ne dvomim pa, da so v njej stvari, ki sem jih pustila in še kaj dodala in jih bodo predelovali prihodnji rodovi.
Odpreti družinsko skrinjo je dano pogumnim, ko pride pravi čas in prava oseba. Odpiranje družinske skrinje ne ubije, ker ponuja spravo, odpuščanje in medgeneracijsko empatijo. Na dolgi rok pometanje pod preprogo ubija bolj kot soočenje z resnico. Ljubezen, ki se mi je zgodila pri 68 letih in po petnajstih letih iskanja poti do sebe, doživljam kot nagrado za pogum za čiščenje družinske skrinje.
Odrasli otroci so nam enakovredni in enakopravni.
