Svetovni dan boja proti revščini - nekoliko drugače
»Od revščine k trajnostnemu razvoju - ljudje v središču trajnostnega in vključujočega razvoja« - je bil poimenovan letošnji 17. oktober, svetovni dan boja proti revščini. Statistiki so nas dobro oskrbeli s podatki1. Vrh tega dogodka pa je bila zahteva po sistemskem urejanju boja proti revščini, kot da »zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev« in »zakon o socialno-varstvenih prejemkih«, ki naj bi veljala v letu 2012, ne bi bila sistemska zakona in kot da Slovenija ne bi sprejela zaveze iz Evropske Agende 2020 o zmanjšanju števila prebivalcev, ki živijo pod pragom tveganja revščine, za 40 tisoč prebivalcev. Opozarjamo na to, kar je bilo in kar bi moralo biti povedano na ta dan.
Absolutno revščino določamo z zneskom, ki ga prebivalec potrebuje za preživetje. OZN ocenjuje: v skrajni ali absolutni revščini živi več kot milijarda ljudi v državah v razvoju. To so ljudje, ki preživijo z manj kot 1,25 ameriškega dolarja na dan. Je to tudi resničen prag preživetja?
Socialne pomoči bistveno pomagajo pri zniževanju ravni praga tveganja revščine. Po veljavnem zakonu o socialnem varstvu naša država z denarno socialno pomočjo zagotavlja upravičencem sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost dosegajo višino minimalnega dohodka. Ta je od 1. julija 2007 naprej 230,61 evra. (V Nemčiji imajo podobno določen ta prag, imenuje pa se eksistenčni minimum, znaša pa 359 evrov.) Novi sistem pomoči po letu 2012 bo bolj selektiven in pošten, razdelil pa bo dodatnih 40 milijonov evrov.
Minimalni mesečni življenjski stroški v višini 562 evrov. Dobili smo še en uradni prag revščine, ki je osnova za minimalno plačo; tak znesek potrebujejo študenti in drugi. Zanimivo, saj to ne velja za večino upokojencev. Ob tem pa se sprašujemo, kako določiti enotno mejo preživetja in potreben dohodek za dosego te meje.
Relativna (dohodkovna) revščina. Septembra letos je Statistični urad RS (Surs) objavil »Kazalnike dohodka in revščine za leto 2010 za Slovenijo«. Lani je pod pragom tveganja revščine živelo 12,7 odstotka ali 254 tisoč prebivalcev. V primerjavi z letom 2009 je to za 1,4 odstotne točke več. Mesečni razpoložljivi neto dohodek kot kriterij za tveganje revščine je bil 587 evrov na odraslega člana gospodinjstva. Premoženje, kot so nepremične (stanovanja, hiše), naložbe v bankah, delnice in lastnina podjetij, ni upoštevano, upoštevani pa so prihodki v naravi (doma pridelana hrana itd.) Seveda pa bi bila brez socialnih pomoči stopnja slovenske relativne revščine v 2010 še enkrat večja ali blizu 25-odstotna. Proračunski deficit in državni dolg pa rasteta tudi zaradi tega.
Kako razumemo razširjenost revščine?
V letu 2009 je Eurobarometer spraševal državljane EU »kako je revščina razširjena v vaši državi«? Kar 78 odstotkov Slovencev je ocenilo, da je revščina pri nas zelo razširjena. Podobno je mislilo celo 56 odstotkov bogatih Luksemburžanov in 31 odstotkov Dancev. Razumevanje pojma revščine in preživetja pa je med analitiki, novinarji in drugimi sila zmedeno. K temu seveda pripomorejo mediji, ki članke utemeljujejo na konkretnih primerih »socialne ogroženosti« in ki izraz »preživetje« uporabljajo zelo široko in praviloma nepopolno.
Določitev praga tveganja revščine je enotno, mednarodno urejeno in znaša 60 odstotkov razpoložljivega dohodka v vseh gospodinjstvih na območju države. Izračun je narejen za odraslo osebo ter za gospodinjstvo dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let. Člani gospodinjstva nimajo enakih potreb, zato uporabljamo sistem, ki upošteva racionalnost skupnega življenja v gospodinjstvih. Lestvica daje prvemu odraslemu članu vrednost 1, drugim članom, starim 14 let ali več, vrednost 0,5, otrokom, mlajšim od 14 let, pa vrednost 0,3.
Ena in ena ni dva
Stopnja tveganja revščine je izražena kot odstotek tistih, ki živijo v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine, ki imajo torej manj kot 587 evrov dohodka. Biti sam v gospodinjstvu pomeni, da mora vse stroške kriti ena oseba; kjer sta dva člana, si stroške delita in staneta vsak samo še 1,5; trije člani pa se lahko preživijo z 2 ekvivalentnima enotama. Ni čudno, da v velikih kolektivnih gospodinjstvih, kot so domovi za upokojence, znižujejo stroške s številom stanovalcev.
Podatki o stopnjah tveganja revščine različnih socialno-ekonomskih kategorij ljudi in gospodinjstev kažejo, da so bila v najslabšem položaju gospodinjstva brez delovno aktivnih članov (40,1 % prebivalcev pod pragom revščine), še posebej tista z vzdrževanimi otroki (74,8 %). Po tipu gospodinjstva so bila v najslabšem položaju enočlanska (38,5 %) in enostarševska gospodinjstva (31,4 %) ter pari s tremi ali več otroki (13,6 %). Upoštevaje najpogostejši status aktivnosti v letu pred anketiranjem, so bile v najslabšem položaju brezposelni (44,1 %) in upokojenci (18,3 %). Stopnja tveganja revščine je bila visoka tudi za ženske, starejše od 64 let (27,1 %), in za najemnike stanovanj (27,6 %).
Materialna prikrajšanost in prenaseljenost stanovanj sta manjši. Čeprav se je stopnja tveganja revščine v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 zvišala za 1,4 odstotne točke, pa sta se stopnja materialne prikrajšanosti in prenaseljenosti stanovanja nekoliko znižali. To pomeni, da si je več ljudi kot leto poprej lahko privoščilo nekatere dobrine, ki so potrebne za dostojno življenje, in da je več ljudi živelo v dovolj velikih stanovanjih. Gospodinjstva, ki imajo določene dobrine, te dobrine ohranjajo tudi v obdobju krize. Podatki tudi kažejo, da vsi, ki imajo dohodke pod pragom tveganja revščine, niso bili tudi materialno prikrajšani, lahko pa so bili materialni prikrajšani tisti, ki so imeli dohodke nad tem pragom.
Kako v prihodnje? Hitro in pospešeno se upokojujemo, strukturnih reform ne maramo, malega dela tudi ne, za socialne pomoči ne bo veliko dodatnega denarja, čas uživanja pokojnin se vsako leto poveča za tri mesece, upokojujejo se ljudje z višjimi plačami, kar pomeni tudi višje pokojnine. Kako smo odločali na referendumih, vemo, pričakujemo pa nove rešitve. Demografske projekcije so neizprosne, verjetno smo razvili previsoke potrošne navade, ki jih zdaj ne moremo več zadovoljevati. Bistveno pa je, da pri tem tudi
upokojenci povečajo svoje znanje in sposobnosti odločanja o svojem in skupnem položaju v državi tudi z razumevanjem statistik.
