Tisočim je pomagala na svet

Mirjana Časar živi v Lendavski ulici v Murski Soboti. Morda simbolično, saj je Lendava s svojimi goricami na določen način krojila njeno otroštvo in morda tudi malo pripomogla k njenemu humanemu poslanstvu, ki še kar traja. Prostovoljstvo, ki mu je še vedno privržena, zanjo ni konjiček, pač pa življenjski moto.

Dejavna je v projektu Starejši za večjo kakovost življenja, ki ga uresničujejo v DU Puconci. V KS Mačkovci, ki obsega osem vasi, kot prostovoljka skrbi za ostarele in bolne. Zelo veliko ji pomeni priznanje »naj prostovoljka 2010«, ki ga je prejela iz rok predsednika države Danila Türka na Brdu pri Kranju. Dobila je še priznanje ZDUS in zasedla 3. mesto na tekmovanju »za naj Pomurko« po izboru Radia Murski val. Razpeta med mestom in vasjo izžareva neizmerno pozitivno energijo. Ko spregovori o življenju nasploh, Mira pravi: »Kdor ne pozna ljubezni, je velik revež; srce, ki globoko ljubi, se nikoli ne postara. Pri vseh ljudeh naj v tem našem, razklanem svetu, polnem nevarnih čeri, prevlada zaupanje v dobro, zmagata naj dobrota in pravičnost.«
V otroških letih, ki jih je Mira Časar preživljala v Lendavskih goricah, se je že zgodaj navajala na trdo delo in samostojnost. Več kot 4 kilometre daleč je z dvema vrčema nosila vodo na hrib in babici priskočila na pomoč pri vseh delih. Potem je prišla vojna. Streljanje, skrivanje pred madžarskimi vojaki v zidanici njenega strica, pisatelja Miška Kranjca, prezgodnja smrt babice in selitev k sorodnici v Polano. »Tu sem prišla v stik z diplomirano babico Barbaro, ki so jo ljudje zelo spoštovali in cenili. To pa je v veliki meri vplivalo na mojo življenjsko in poklicno odločitev.«
Dobrih 36 let se je v babiškem poklicu razdajala in pomagala na svet več kot tisočim novorojenčkom. Pa še mnoga druga dobra dela je opravljala po goričkih bregačah - peš, s kolesom, s konjsko vprego, šele proti koncu poklicne poti si je lahko privoščila avtomobil.
Po končani babiški šoli v Ljubljani se je za krajši čas zaposlila v Murski Soboti, potem pa kmalu v Mačkovcih, kamor se je odpravila kar z Unicefovim kolesom. »Moj teren je obsegal 20 vasi na Goričkem. Tu sem opravila prvi obisk pri porodnici: Helena Beznec je rodila hčerko Ireno in naključje je naneslo, da sem čez nekaj desetletij na svet pomagala še njenemu vnuku,« se spominja. »V času mojega službovanja sem kot babica in edina zdravstvena delavka v tem delu Goričkega opravljala različne zdravstvene in socialne naloge pri Rdečem križu, v socialni komisiji, pa pri urejanju romske problematike. Po moji evidenci sem opravila kakih 60 tisoč hišnih obiskov. Pogosto sem v temnih nočeh trepetala za življenje porodnice in novorojenčka. Najbolj dragoceno plačilo pa mi je bil vedno hvaležen smehljaj mamice in zdrav jok novorojenčka.«
Zdaj dobršen del svojega prostega časa preživi v Prosečki vasi, kjer si je uredila bio vrt in skalnjak. Ukvarja se s fotografiranjem, izdala je tudi dve knjigi: 40 let za blagor mater in otrok in Življenjske skrivnosti ljudi, ki mi prihajajo naproti v vsakodnevnem življenju.
Kaj pa načrti? Z upokojitvijo jih že zdaleč ni konec, nasprotno, Mira jih ima veliko: raziskovanje preteklosti, staro pohištvo, kmečka orodja, zdrav življenjski slog, ekološka osveščenost. Kot piko na i pa postavlja harmonijo v družbi hčerk Darinke in Milene ter vnukov Mitje in Jana, za svoj življenjski moto pa si je izbrala: »Kdor ne spoštuje svojih korenin, nima prihodnosti.«