Igrače naj spodbujajo ustvarjalnost.

Ankete, opravljene v številnih državah in deželah, ugotavljajo, da največ igrač za otroke, stare do 5 let, kupijo upokojenci za svoje vnuke in morda že pravnuke. Na drugem mestu so starši, strici in tete, šele na tretjem pa otroci (pravzaprav starši na konkretno željo otrok).

Toda ko obiščemo trgovino z igračami, nas obide groza: povsod plastični ali kovinski avtomobilčki, vlakci, bagerji, buldožerji, dvigala, žerjavi in podobno kovinska ali plastična roba. Zraven so plastične ali plišaste lutke, Barbike, Keni, pa kodri, mačke, tu in tam tudi kaka divja žival, morda tiger, medved, lisica ali veverica. Bolj redke so otroške ure, lopatice, kanglice, štedilnički in miniaturni jedilni pribor, pa piščalke, trobente, elektronska godala in celo činele. Slovenskih izdelkov je malo. Na mnogih igračah piše Made in China. Prijatelj s Kitajske me je posvaril, naj ne kupujemo kitajskih zdravil in igrač, ker da so lahko nevarne. Mnoge naj bi bile pobarvane s strupenimi barvami.
Nekatere igrače so prav bebaste. Kupil sem elektronsko igro »potapljanje ladjic« z lučkami, avtomatskim zapisovanjem itd. A vse skupaj je bilo tako zamudno in zapleteno, da sva z vnukom raje prešla na papirnate liste s kvadrati in nanje narisala ladjice ...
Otroci imajo radi prižigajoče in ugašajoče lučke, glasne zvoke, premikanje, žive barve, kar vse pritegne njihovo pozornost. A se jih tudi hitro naveličajo in vržejo v kot, kjer potem samevajo mesece in mesece. To niso vzgojne igrače. Igrače naj bi otroke učile, da bi iz njih nekaj naredili, spojili ali sestavili, ker samo take spodbujajo ustvarjalnost.
Ustvarjalnost je izmišljanje nečesa novega, domišljanje novih idej. Eden od psihologov je zapisal: »Ustvarjalnost je v tem, da vidiš stvari drugačne, kot so.«  In otroci so zares ustvarjalni, radi imajo domišljijske igre, sestavljanke, polizdelke, vse tisto, pri čemer morajo sodelovati, se potruditi, kaj odkriti. V trgovini jih nisem videl, če seveda izvzamem lego kocke. Vnuk pa mi je predlagal: »Ne kupuj hišk, naredila jih bova iz lepenke.«
Ko je bil kasnejši matematik in astronom Karel Gauss star sedem let, je učitelj vprašal razred: »Kdo bo prvi seštel številke od 1 do 10?«  Takoj nato je mali Gauss dvignil roko in dejal: »Že imam! 55!«  Učitelj mu sprva ni verjel. Deček pa je odgovoril: »Če bi seštel 1+2, potem prištel 3 itd., bi računal zelo dolgo in najbrž bi se tudi zmotil. Toda saj vidite! 1+10=11, 2+9 je spet 11, imamo 5 parov številk, 5-krat 11 pa je 55.« Vsi otroci so dobili enako nalogo in vsi so jo tudi rešili, vendar le Karel na izviren način. Od vseh je bil najbolj ustvarjalen.

Spremenimo izbor igrač
Tudi igrače v supemarketih bi morale spodbujati izvirnost in s tem ustvarjalnost. Lutke, ki mahajo z rokami ali rečejo »mama«, in avtomobilčki, ki vozijo po parketu, pa ne spodbujajo nobenega novega odgovora. To se nekakšni primitivni roboti. Primitivni roboti pa so pravzaprav otroci, ki se igrajo z njimi, le da smo jih mi s svojimi igračami naredili takšne.
Ko sta bila moja sinova majhna, sem kupil v trgovini mehanotehniko in elektromehanotehniko. Iz priloženih delov smo naredili skoraj vse, kar smo želeli, celo elektromagnet, električni zvonec, elektromotor, induktor, iz svilenega papirja in letvic pa zmaja, ki se je povzpel visoko v nebo. Teh igrač danes ni več. Izginile so z naših polic, kot tudi podjetja, ki so jih izdelovala.
Da bi spremenili razmere po trgovinah, bi morali povsem spremeniti izbor igrač. Naša družba potrebuje ustvarjalne in inovativne ljudi bolj kot kadarkoli prej, brez nje se ne bomo izvlekli iz zdajšnje krize. Poleg tega pa se ustvarjalnost začne razvijati takoj po rojstvu. Otroka naučimo ustvarjalnega vedenja desetkrat hitreje in desetkrat bolj kot starejšega človeka. Zato moramo že v vrtcu začeti z ustvarjalnimi igrami. To pa je naloga vse družbe in ne le posameznih organizacij in podjetij. Samo ustvarjalni otroci in ljudje so naša edina rešitev in naša prihodnost, neumni polroboti pa naj izginejo z naših polic. Doma zadostujejo lepenka, lepilo, barvice, škarje in iznajdljivi starši. Namesto da kupujemo plastične in tekstilne maske, jih skupaj s sinovi in hčerami poskusimo narediti sami. V mojih otroških letih smo jih izdelovali kar iz papirnatih vrečk, tako imenovanih »škrnicljev«.
Punčka iz cunj, ki jo je pred 60 leti pestovala moja sestrica, je bolj spodbujala ustvarjalnost kot zdajšnje plastične lutkice in Barbike. Pa z Barbikami še gre, ker jim deklice šivajo nove obleke in pokrivala. Plastične figurice pa niso za nikamor. Otrok jih pogleda, otipa, nato pa vrže med šaro, kamor tudi sodijo.
Tudi pri pecivu lahko spodbujamo ustvarjalnost. Namesto da mama kupi tortico, lahko otroku pokaže, kako naj jo sam naredi. Verjetno ne bo tako lepa kot kupljena, vendar bo njegova in mladi slaščičar ali slaščičarka bosta ponosna nanjo. Naučila se bosta veščine kuhanja in ne bosta več spraševala kmeta, na katerem drevesu rastejo jajca.



Igrače so tudi nevarne
Od julija 2011 morajo igrače, prodane v državah EU, izpolnjevati najstrožje varnostne predpise na svetu. Zveza potrošnikov Slovenije redno preverja tudi to področje. Predvsem opozarjajo, da je kljub strogim varnostnim ukrepom na trgu še vedno veliko igrač, ki niso varne, ne glede na zapise na embalaži (CE znak). Mnoge imajo majhne delce in predolge vrvice (možnost zadušitve za otroke mlajše od treh let), ali pa vsebujejo nevarne kemikalije, ki lahko ogrozijo otrokovo zdravje, okvarijo hormonski sistem ali vplivajo na plodnost v prihodnosti. Pred nakupom zato skrbno preverite, iz kakšnega materiala je igrača in kako je sestavljena