Stanje duha v slovenski družbi

Sociologinja in zaslužna profesorica na fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Maca Jogan se v množičnih občilih oglaša tudi v razpravah o NOB. Svoja stališča opira zlasti na podatke iz raziskovanja slovenskega javnega mnenja (SJM), ki neprekinjeno poteka že od leta 1968. V pogovoru smo želeli kaj več zvedeti o tem, kako se na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih spreminjajo stališča o prelomnem dogajanju med drugo svetovno vojno.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se v raziskavah slovenskega javnega mnenja poglobljeno posvetili vrednotenju NOB?
Očitno dogajanje ob spremembi političnega sistema v slovenski družbi (1990) in po njej, zlasti pa ob ustanovitvi samostojne države, ki je bilo tako nasičeno s poenostavljenimi in pristranskimi ocenami minulega razvoja, da je naravnost klicalo k premisleku o »modernizaciji« slovenske družbe. Ta je namreč potekala predvsem v senci boja proti »komunizmu«, pri čemer je bil in je v javnem govoru ta boj podprt z enačenjem samoupravnega socializma z najbolj trdimi oblikami realnega socializma; ves čas do leta 1990 naj bi bil en sam strahovit totalitarizem.

Je torej odločilna zamenjava političnega sistema?
Zagotovo, saj si je bilo težko predstavljati, da bi se kar sama od sebe začela na novo razlagati minula dogajanja, ki so vodila do socialistične urejenosti. »Pomladne« stranke so namreč poudarjale, da je komunizem vseskozi zločinski sistem, ki ga je treba celovito zrušiti, vključno z zgodovinskimi temelji. S tem bojnim geslom so tudi vladajoči slovenski oblastniki v obdobju 1941-45 opravičevali svoje sodelovanje z zasedbenimi oblastmi ter vsestranski boj proti OF in partizanskim enotam.
Tudi v razpravi o državnih praznikih jeseni 1991 so privrženci Krščanskih demokratov odločno nasprotovali ohranitvi praznikov, ki so vsebinsko vezani na NOB. V imenu sprave naj bi odpravili tudi praznik OF (27. april, zdaj Dan boja proti okupatorju, op. a.); ker to ni popolnoma uspelo, je bilo odpravljeno vsaj ime.
V imenu nove morale in demokracije se je v samostojni Sloveniji začela protikomunistična gonja, ki ni ostala le na ravni duhovnosti, temveč je zajela odpravo imen šol, če so bila povezana z NOB, pa ulic, krajev, krajevnih praznikov itd. Samo tisti, ki niso bili privrženci OF in partizanov, naj bi se dovolj zgodaj bojevali zoper »komunizem« in za pravo demokracijo.
To žaljivo izenačevanje svobodoljubnega delovanja večine ljudi s »stalinskim komunizmom«, »totalitarizmom« v času NOB in kasneje vse do leta 1990 se opira predvsem na povojne poboje.

Tako se spet in spet vračamo k drugi svetovni vojni …
Ta vojna je bila najbolj usodna, o čemer je prepričanih večina anketiranih. Po podatkih SJM v letih 1995 in 2003 več kot tri četrtine vseh anketirancev vidi usodnost te vojne v dejstvu, da se je slovenski narod zaradi nemške in italijanske okupacije leta 1941 znašel v življenjsko pomembnem razpotju. Na drugem mestu po usodnosti je »nastop komunizma po drugi svetovni vojni«, vendar je v letu 2003 tako prepričanih manj kot polovica anketirancev, v letu 1995 pa je tako mislilo 59 odstotkov anketiranih Slovencev.

Kakšen pa je zdajšnji odnos do OF?
Po mnenju večine je bila odločitev za odpor pogoj za preživetje narodne skupnosti, kar kaže strinjanje s stališčem: "Če se Slovenci pod vodstvom komunistov in OF leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili". S to trditvijo se namreč tako leta 1995, kot leta 2003 (zelo) strinja več kot polovica (59,1%) vprašanih, nasprotnega mnenja pa je v obeh raziskavah 7 odstotkov vprašanih, medtem ko je neodločenih blizu 15 odstotkov anketirancev. Spričo takih stališč ni presenetljivo, da je leta 1995 več kot polovica (52,3%) anketiranih ocenila kolaboracijo oblastnikov kot zavržno dejanje, kot narodno izdajstvo in kot izraz slovenskega hlapčevstva.

Vendar med privrženci posameznih strank ni malo tistih, ki so prepričani, da so se domobranci bojevali za slovenske interese.
Podatki, ki kažejo spreminjanje vrednotenja domobrancev, izvirajo iz raziskav SJM v letih 1998, 2005, 2007 in 2011. Od leta 1998 do leta 2011 se je delež tistih, ki pozitivno vrednotijo domobranstvo, povečal (od 13% na 20%), nekoliko se je povečal tudi delež tistih, ki to kolaborantsko delovanje vrednotijo negativno ali celo zelo negativno, in sicer od 42,6 na 45 odstotkov - v letih 2005 in 2007 pa nekaj nižji, in to od 32 do 35 odstotkov - medtem ko se je delež nevtralnih občutno zmanjšal, in to s 44 na 25 odstotkov.
O tem, da je protipartizanska gonja vedno manj učinkovita, lahko sklepamo na podlagi očitne krepitve prepričanja, da so partizani bili pravičen boj z okupatorjem: od leta 1993 se je delež tako prepričanih povečal s 36 na 48 odstotkov. Tudi omejevanje partizanskega boja na komunistično revolucijo je sprejelo le od 6 do 8 odstotkov vprašanih, medtem ko se je zmanjšal delež tistih, ki so se odločali za odgovor, da so se »domobranci upravičeno uprli komunistični revoluciji v NOB, ne bi pa smeli sodelovati z okupatorjem«, in to od 17,6 odstotka v letu 1993 na 13 odstotkov leta 2011.
Nadpovprečno podporo domobranski strani izražajo privrženci »pomladnih« strank. Čeprav je četrtina odraslih ni odločenih, za čigave interese so se bojevali domobranci, pa je (po SJM 1995 in 2003) dobre tri četrtine odraslih ocenilo, da so se partizani bojevali za slovenske interese, za narodno osvoboditev. Več kot dve tretjini vseh je prepričanih, da so bili partizani edina prava slovenska vojska.

Ali te razlike vplivajo na to, kako ljudje vrednotijo socializem in kapitalizem?
Zagotovo. Meritve kažejo, da je pozitivno vrednotenje socializma neprestano precej višje v primerjavi s kapitalizmom. Zelo pozitiven odnos do socializma se je z 29,9 odstotka v letu 1998 dvignil na 44 odstotkov leta 2011, pri kapitalizmu pa sta ustrezna deleža padla s 17,6 odstotka na 13 odstotkov. Ko se v tem obdobju zmanjšuje negativno vrednotenje socializma, pa se povečuje negativno vrednotenje kapitalizma. Ljudje pač čedalje bolj ocenjujejo sistem na podlagi svojih izkušenj, čeprav se je v zadnjih letih še okrepila gonja proti "totalitarizmu". Podatki raziskav SJM v letih 1993 - 2011 kažejo, da večina prebivalstva v socialističnem obdobju ne vidi le slabosti, strahu in zatiranja (takih je le 6%), temveč je za štiri petine anketirancev to čas napredka in dobrega življenja, čeprav je bilo tudi marsikaj slabega. In to kljub temu, da je v javnosti še vedno toliko govorjenja o totalitarizmu in svinčenih časih.

Ali smo Slovenci sploh še ponosni na naš prispevek k zmagi nad fašizmom in nacizmom?
Po podatkih iz leta 2005 in 2007 je dobre tri četrtine vprašanih ponosnih na vlogo slovenskega NOB pri zmagi nad fašizmom in nacizmom. Najbolj so ponosni prebivalci notranjsko-kraške, zasavske, goriške in spodnje-posavske regije ter Ljubljane, najmanj pa na Koroškem. Sicer so moški nekoliko bolj ponosni kot ženske, najmanj ponosni pa so tedenski obiskovalci verskih obredov. Še nekaj je, kar zbuja skrb, in sicer to, da so mladi (stari manj kot 30 let) precej pod povprečnim deležem ponosnih (samo dve tretjini), kar je zagotovo posledica izjemno skrčenega in celo pristranskega pouka o tej problematiki v osnovni šoli.

Še vedno je slišati mnenje, da so se domobranci bojevali proti komunistom in da si zato vsekakor zaslužijo določeno priznanje.
Take zahteve so stalnica, ki se pojavlja v različnih oblikah. Tako je v prvi polovici devetdesetih prišlo do pobude, da bi državni zbor razglasil NOB za državljansko vojno, partizane pa za kolaborante s tujo sovražno silo. Po podatkih SJM 1995 pa je večina (štiri petine) odraslih anketirancev odločno zavrnilo takšno možnost.

In kako po vašem mnenju do sprave?
Ko spremljam stanje duha na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih, domnevam, da spomenik sprave s takšnim sporočilom, kot se je oblikovalo in se krepilo v zadnjem času, verjetno ne bo pripomogel k prizadevanjem za želeno prihodnost, torej sožitju ob raznovrstnih prepričanjih in političnih usmeritvah, temveč prej k ohranjanju razklanosti slovenske družbe. Veliko bolj kot obelisk po španskem zgledu bi potrebovali spominsko obeležje, na katerem bi bili napisani najpomembnejši podatki o prelomnih dogajanjih in vseh njihovih institucionalnih in množičnih ciljno neenako usmerjenih nosilcih, zlasti od zahteve po zedinjeni Sloveniji naprej in z vrhom v času druge svetovne vojne ter narodnoosvobodilnega boja - z jasno oznako, kdo se je s kom za dosego svojih ciljev povezoval in se pustil plačevati.