Manj starejših v domovih in več v skupnosti
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je želelo z mednarodnim posvetom o deinstitucionalizaciji osvestiti javnost o pomenu prehoda iz prevladujočih institucionalnih oblik pomoči različnim skupinam prebivalstva – otrokom s posebnimi potrebami, invalidnim osebam, ljudem s težavami v duševnem zdravju, starejšim - k prijaznejši pomoči skupnosti.
Po besedah profesorja s fakultete za socialno delo dr.Vita Flakerja je v državi blizu 170 zavodov, v katerih živi kar 27.000 ljudi. Za primerjavo: medtem ko v Evropi na 1000 prebivalcev živita v ustanovah le dva človeka, jih pri nas kar 12.
Strokovnjaki in ministrstvo ter nevladne organizacije želijo to spremeniti in pomoč v večji meri ponuditi v domačem okolju ali v stanovanjskih skupnostih. Pri tem jim bo v pomoč tudi denar iz evropskih strukturnih in naložbenih skladov, saj še niso končana o prihodnji perspektivi, ki bo zagotavljala sredstva do leta 2020. Zagotavljanje več oskrbe ljudi zunaj zavodov je tudi eno od priporočil Evropske komisije.
Državna sekretarka na pristojnem ministrstvu Martina Vuk je zagotovila, da je zakon o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci, ki naj bi uredil to področje, v sklepni fazi, a ga prihodnje pol leta, kot je bilo predvideno, zaradi odstopa premierke Alenke Bratušek bržčas še ne bomo dočakali.
Kaj pravzaprav pomeni deinstitucionalizacija? Pri tem procesu ne gre za to, da »iz večjih stavb naredimo manjše«, kot je na posvetu poudaril Jan Pfeiffer iz evropske skupine strokovnjakov za deinstitucionalizacijo EEG, pač pa za to, da ljudi, ki potrebujejo pomoč, usposobimo za čim samostojnejše življenje. Ob tem je dr. Flaker poudaril, da se »morajo ljudje iz institucij vrniti v življenjski prostor v več pomenih te besede; dobiti morajo nazaj moč odločanja o svojem življenju, morajo si sami zagotavljati svoje življenje, ne pa da namesto njih to opravljajo drugi.«
Celostna le domska oskrba
Kar zadeva starejše prebivalce, je prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka povedal, da vloga skupnosti postaja čedalje bolj pomembna, kar dokazuje tudi demografska statistika. Kar 750 tisoč prebivalcev je pri nas starejših od 50 let in več kot 60 let je starih že 20 odstotkov prebivalcev, v celotnem prebivalstvu je kar 28 odstotkov upokojencev. Zgovorno je tudi razmerje med tistimi starejšimi, ki prebivajo v ustanovah (domovih za ostarele), in tistimi, za katere skrbijo v skupnosti. V Evropi je to razmerje 1 : 3, pri nas pa prav nasprotno. Po besedah dr. Ramovša bi morali v domovih za starejše upoštevati minimalne kriterije, med katere sodi spoštovanje zasebnosti, kar pa pomeni, da bi v morale domovih prevladovati enoposteljne sobe. Sodoben tip domov naj bi tudi imel velike skupne prostore, v katerih bi si lahko stanovalci tudi sami kaj skuhali, predvsem pa naj bi se domovi vključevali v lokalno skupnost, kar pomeni, da naj ne bi bili preveliki, saj domovi z manjšim številom stanovalcev laže sodelujejo z okoljem.
Dr. Jana Mali s fakultete za socialno delo se je vprašala, kako bomo zagotovili več oskrbe v domačem okolju, ko pa si stari ljudje zaradi slabega socialnega stanja ne morejo več privoščiti niti institucionalne oskrbe. Večino bremen skrbi za ostarele pri nas nosijo svojci in sorodniki. Primanjkuje nam različnih oblik skupnostne oskrbe, pa tudi sodobnih tehnologij, ki bi starejšim omogočale čim daljše samostojno življenje. Ljudje se odločajo za institucionalno varstvo, tudi če ga v resnici še ne potrebujejo, zato, ker so domovi pravzaprav edini, ki ponujajo celovito oskrbo. Spremembe pa se sicer dogajajo tudi znotraj institucionalnega varstva: domovi zmanjšujejo oddelke, gradijo se manjše bivalne enote, spreminja se tudi koncept oskrbe – v ospredje prihaja individualizirana obravnava, pojavljajo se oblike začasne oskrbe, denimo začasno varstvo in dnevno varstvo.
Domovi pa zagotavljajo oskrbo tudi ljudem, ki ne živijo v instituciji, ampak v domačem okolju. To je tako imenovana socialna oskrba na domu, ki pa se pojavlja v različnem obsegu in oblikah (razvoz hrane, pomoč pri urejanju stanovanja, zdravstvena nega, rdeči gumb za alarmiranje …). Vse to po besedah dr. Malijeve pomeni, da se domovi približujejo modelu skupnostne oskrbe, lahko bi celo rekli, da so postali gibalo razvoja tovrstne oskrbe. Dogaja se celo, da tudi centri za socialno delo to oskrbo prepuščajo domovom. Vprašanje pa je, ali je to tudi dobra praksa, saj izvajalci te storitve pogosto opravljajo kot nekakšno pripravo na odhod v dom.
