Planinci smo čudni ljudje
Helena Giacomelli: radijski tehnik, mama, vdova, upokojenka. Pisateljica, pesnica, alpinistka, ljubiteljica narave, fotografinja, prijateljica.
Slednje najbolj, čeprav sva se videli le dvakrat, odkar sva se pred dvajsetimi leti „spoznali" pri njenem delu, ko je opravljala večinoma nočno službo v radijski tehniki. Helena je bila prva, ki me je, medtem ko sem po telefonu oddajala komentar, ustavila in rekla: »Pa ne se tako dreti v telefon, prosim! Vse je mogoče narediti z manj glasnosti in moči.«
In tako sem jo zaznala. Žensko tehnico, morda edino, ki je delala ponoči. Dolgo je trajalo, preden sva se spoznali zares. Beseda prvi večer, še beseda drugega dne, pa se je počasi razkrila. Helena Giacomelli je bilo ime, ki sem ga skoraj hkrati našla pod prispevkom na panoramski strani Dela, kjer je pisala o hribih, in to tako, da sem si vsakokrat zaželela, da bi bila z njo, ko je hodila med vrhovi, ko je vonjala zrak, dišeč po ruševju, in gledala v dolino, da je celo bralcu misel zapela v ritmu koraka, obutega v hribovske čevlje.Pozneje, poleti sem jo brala, ko je pisala o kolesarjenju, spet pod skupnim naslovom: Mala šola kolesarjenja ...
Mnogi so opazili njene članke, še več pa jih je bilo, ki so na radiu poslušali njen glas, ko je v živo povezovala izjave številnih izletnikov ob dogodkih, ki so se tiste čase po osamosvojitvi pogosto dogajali na Triglavu in še kje visoko pod nebom.
