št. 1, januar 2010

UVODNIK

Čas, ko živimo zase

Hitro in prehitro se je izteklo leto in celo desetletje! Mislim, da to mnenje delim z večino ljudi. Še zlasti starejših, kajti zdi se mi, da čas teče čedalje hitreje, a se kljub temu premalo zavedamo, da je naša največja vrednota. Ne vemo, koliko ga še imamo, vendar z njim ravnamo, kot da ga je v izobilju. Ne izkoriščamo ga tako, da bi bili ob koncu vsakega dne zadovoljni s tem, kar smo postorili dobrega in koristnega. Samo tako bomo tudi svojo končno bilanco sklenili z občutkom, da smo v vseh obdobjih življenja, ki se med seboj prepletajo in so soodvisna, izpolnili predvsem svoja pričakovanja, načrte in želje ne glede na to, kaj nam je namenila usoda. Izgovori so lahko priročni le za druge, sami sebe pa ne moremo zavajati. M. Pupin je zapisal: »Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega kot lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel«. Dodala bi še, da človeka tudi noben neuspeh ne prizadene toliko, če se zaveda, da je v določenem trenutku in razmerah naredil najboljše, kar je mogel in zmogel, saj si potem nima česa očitati.

Očitki so zelo boleči, zlasti še neutemeljeni. Na račun starejših jih je veliko. Sprašujem se, ali se tudi zavoljo tega vsaj v zrelih letih bojimo zaživeti v skladu s svojimi željami in potrebami. Ko sem pred leti razmišljala, kako bi opredelili ciljno skupino, ki ji je namenjena Vzajemnost, se mi je porodila ideja, da je to revija »za čas, ko živimo zase«. A čim starejša sem, tem bolj skeptično se sprašujem, ali je čas po upokojitvi res tisti čas, ko človek lahko živi zase. Čeprav bi moral biti, saj je starejši človek osvobojen dela, ki ga je prej najmanj 8 ur na dan opravljal za materialno eksistenco sebe in družine. Pa tudi strokovnjaki priporočajo starejšim, da delajo to, kar jim je v veselje. Označevanje življenjskega obdobja po 55. letu starosti ali po upokojitvi kot »zlata leta«, »srebrna leta«, »zrela leta«, ni prav nič izvirno, za moj okus je tudi osladno; naziv »upokojenec« je za marsikoga žaljiv, saj ima ta izraz res negativen prizvok, prav tako beseda »starejši« (nihče se s to oznako ne želi poistovetiti, dokler se počuti mladostnega, zdravega, v dobri fizični in psihični kondiciji). Tujk se izogibamo in zato sprašujem vas, kaj menite o dodatku k imenu Vzajemnost, ki bi označeval, komu je revija namenjena. Veseli pa bomo tudi vaših mnenj o reviji, tako o posameznih člankih, kot tudi o aktualnih dogajanjih, saj bi Vzajemnost radi naredili še bolj koristno.

Vsestransko koristna pa je tudi dobra volja, zato naj je bo v novem letu kar največ! Z njo in z optimizmom bo laže premagati sleherno težavo.

Vaša urednica