Omedeni sadeži so odlični
Drevo kaki je najbolj razširjeno na Primorskem, kjer jeseni na njegovih golih vejah opazujemo oranžne plodove, kot da so okraski na novoletnem drevescu. Drevo zahteva mile zime, sicer pa je trpežno in prav nič zahtevno. Plodovi v kleti zdržijo precej časa, zato so pozimi odličen vir svežega sadja.
Kakiji so izjemno bogati s karotenoidi, na kar opozarja njihova žareča oranžna barva. Ugotovljeno je, da kaki vsebuje tridesetkrat več vitamina A kot jabolka in skoraj enako količino vitamina C kot limona. Vsebujejo še vitamine B1, B2 in B6. S kakiji hitro vnesemo energijo v telo, saj vsebujejo kar 20 odstotkov glukoze. Med minerali v kakijih po količini izstopajo kalij, magnezij in fluor, po pestrosti pa baker, kalcij, fosfor, železo, jod, krom in selen.
Zaradi izjemno bogate hranilne sestave je kaki nadvse pomemben za ohranjanje odlično delujočega imunskega sistema, poleg tega nam bo zaradi kalija pomagal premagati morebitne temačne misli in uravnaval bitje srca. Ob rednem uživanju kakijev smo veliko bolj vzdržljivi.
Čeprav se polemike o škodljivosti in zdravilnosti fluora menjavajo kakor dež in sonce, vseeno velja, da ima kaki precej fluora, kar je redkost v hrani. Po nekaterih podatkih naj bi bil naravni fluor v hrani veliko bolj učinkovit pri preprečevanju težav s sklenino kot dodan v zobne kreme. Znano je tudi, da si v manj razvitih predelih sveta s sokom nezrelih kakijev zdravijo vnete dlesni in pomagajo pri paradontozi. S trpkim sokom si lahko celo namažemo herpes ali razkužimo manjše rane.
Največ kakija pridelajo na Kitajskem, kjer poznajo več kot 2000 sort. Pri nas pridelovalci gojijo manj sort, a celo takšne z večjim deležem plodov brez semen. Ločimo namreč oplojene in neoplojene kakije. Oplojeni plodovi ostanejo čvrsti in sorazmerno trdi tudi tedaj, ko so že povsem zreli. Plodove ponavadi pustimo na drevesih do polne zrelosti. Spoznamo jih po intenzivnejših kolobarjih okoli muhe, v sredici pa skrivajo semena. Neoplojeni kakiji nimajo semen in kolobarjev okoli muhe. Z drevesa jih oberemo prej in jih v kleti omedimo do popolne zrelosti in izjemne mehkobe.
Uporaba v kuhinji
Kaki je bržkone edini sadež, ki ga ne moremo pojesti kar z drevesa. Zato plodove po obiranju vedno pustimo vsaj nekaj dni na sobni temperaturi, da se omedijo, torej izgubijo trpkost.
Pri shranjevanju večjih količin na zalogo vedno izberemo zdrave plodove brez poškodb. Zložimo jih v nizke zabojčke in shranimo v hladno klet (najbolje malo nad 0 oC). Ob takšnem shranjevanju se kakiji ohranijo tudi do božiča ali še dlje. Za sprotno rabo jih prenesemo v topel prostor s sobno temperaturo. V nekaj dneh se zmehčajo, trpkost pa izgubijo šele dva ali tri dni kasneje. Zorenje pospešimo, če jih postavimo blizu banan ali jabolk.
Ker plodov načeloma ne ščitijo s kemijskimi pripravki, je dovolj, da sadež le umijemo in ga nato pojemo. Večje količine posušimo ali iz njih skuhamo marmelado.
Najbolj okusni so oplojeni kakiji, ki so najdlje ostali na drevesu in so zato tudi hranilno bogatejši kot neoplojeni. Slednje raje uporabljamo za kreme in nadeve, čvrstejše oplojene pa laže narežemo na rezine ali krhlje in jih uživamo samostojno. So prav tako primernejši za skladiščenje prek zime.
Najbolje je, če si še danes privoščimo sladki sadež, ki mu nekateri pravijo rajsko jabolko ali božji sadež; z žličko zajemimo sočno sredico ali si pripravimo kakijevo kremo.
Kakijeva krema
Na osebo vzamemo en povsem zrel in omeden kaki, mu odstranimo pecelj, po potrebi razpečkamo, mehko sredico pa stresemo v mešalnik. Dodamo nekaj kapljic limoninega soka, 2 žlici sladke smetane in v mešalniku zmešamo. Po želji okrasimo s stepeno sladko smetano in naribano čokolado. Krema je najboljša, če je dobro ohlajena.
