Oskar Kogoj – iskalec resnice in lepote

Zgodbe | dec. '10

 »V iskanju estetske utopije« je naslov razstave del Oskarja Kogoja in hrvaškega umetnika Nenada Fabjanića, ki se je iz Zagreba preselila v Ljubljano, od tu pa bo odpotovala v Milano in nato še v ZDA. Predstavljena bo celo v Beli hiši. Sicer pa ima Oskar Kogoj za seboj več kot 300 razstav doma in v tujini, več kot sto svetovnih muzejev pa hrani njegova dela. Zase pravi, da je raziskovalec resnice in iskalec lepote.

V njegovem ateljeju sedim na originalnem Plečnikov stolu in občudujem glavo »črne Mone Lise« z biseroma v očeh. Izdelal jo še kot študent v Benetkah. V Mirnu, kjer je Oskar Kogoj doma, ta kraj je označeval skrajni rob rimskega imperija, pa je bil nekoč tudi Da Vinci …

Kogojev umetniški stil že od nekdaj izhaja iz narave – sledi njenim skrivnostim in modrostim, pa tudi starim kulturam in jih pozorno raziskuje. Že leta 1970 je doživel svetovni uspeh s serijo 12 sedežev, ki so še vedno aktualni. Svoj prvi počivalnik je začel razvijati iz vtisa, ki ga naredi v snegu sedeči človek; mnogo kasneje je na motivu situle videl prav tako obliko počivalnika, do kakršne se je sam prebil z veliko iskanja. Raziskoval je tudi situlsko kulturo in prišel do spoznanj, ki jih naša zgodovinska znanost (še) ne priznava. Je zagovornik teorije, da smo Slovenci potomci Venetov, kar je mogoče dokazati z zgodovinskimi, jezikovnimi in genetskimi raziskavami. Oskar Kogoj je tudi pozoren raziskovalec našega jezika, ki v mnogih besedah spominja na sanskrt. Žalosti pa ga, da imamo pretežno slab odnos do slovenščine.

Oblika je vibracija

Ob srečanjih z umetnikom se spomnim stavka: »Bog razmišlja v znanstvenikih, sanja v umetnikih in spi v drugih ljudeh.« Kogojeva dela so lepa, kot bi nastala iz sanj. Te pa deli tudi s svojimi študenti na poslovno-tehniški fakulteti Univerze v Novi Gorici. »Kot inženir strojništva sem o industrijskem oblikovanju razmišljal le s tehničnega stališča; že po prvih predavanjih pa sem spoznal, da je za lepo in uporabno kreacijo potrebna tudi duhovna povezanost z materialom, z iskanjem rešitve v podzavesti, s pozitivno usmeritvijo ...,« beremo v uvodu k eni od seminarskih nalog. Prenos znanja čuti kot svoje poslanstvo; svoje navdušenje in očaranost nad naravo uspešno prenaša na študente.

Kogojeva dela so osvojila svet. Vsak izdelek je zgodba zase, je simbol in zato še veliko več kot zgolj lepa podoba. »To delo zahteva raziskovanje, iskanje, čas. Dela, ki so narejena na hitro, brez poglobljenega iskanja, ne odzvanjajo, so prazna …,« pravi. Govori o rokah, ki so čudežno orodje, in če jih vodi srce, imajo velikansko izrazno moč. »Oblika je vibracija; to so vedeli že naši predniki, zdajšnje generacije pa se tega premalo zavedajo. Ko smo v času študija v Benetkah raziskovali vpliv oblike na življenje, smo ugotovili, da imajo pri razvoju veliko prednost miške, ki so živele v oblikovno urejenem in lepem prostoru, pred drugo skupino mišk, ki so živele v oblikovno slabem in neurejenem prostoru. Ob tem pa sta imeli obe skupini enako hrano, a drugačne življenjske razmere. Oblike in barve so energije, ki se jih že od nekdaj zaveda človeštvo. Vedno znova dobivamo potrditev, da oblika vpliva na kakovost življenja, narava pa ustvarja najvišji in najpopolnejši dizajn, ki skriva neverjetne energije.«

Človek in simboli

Človek je simbolno bitje, zato so simboli njegova najstarejša komunikacija, ki nima jezikovnih in ozemeljskih omejitev. Kogojeva dela so simbolno zelo močna – vsebujejo valovnice, ki pomenijo moč, vztrajnost, življenje, ovale ali kar obliko jajca, ki je praoblika, izraža pa boga. V obliki jajca je, denimo, manjši sodček (kovinsko jajce je oblečeno v orehovo korenino), tak je njegov mali hranilnik in prava zibelka … Leseno nalivno pero iz 200 let starega hrasta pritegne pozornost in spodbudi željo, da bi človek z njim napisal kaj lepega … Venetski konji, pogoste podobe halstatske kulture (tudi na situli iz Vač), so pri Kogoju poduhovljena bitja. Prvoten kip konja, ki ga je izdelal v nadnaravni velikosti, je pritegnil pozornost in njegovi dvojniki stojijo celo pred palačo OZN, v Sočiju ob Črnem morju, pred nekdanjim parlamentom v Jeruzalemu, pa tudi v Ljubljani in Slovenj Gradcu. Izdeluje pa jih tudi kot miniature. Tu so še druge podobe živali; raca, denimo, je simbol, ki izhaja iz egipčanske kulture in bronaste dobe, ker obvlada vodo, zemljo in nebo, jo je imel človek za božansko bitje …

Kogojevi izdelki imajo veliko sporočilno in energijsko moč. Lepoto in pomen dobrih vibracij pa lahko dobesedno uživamo v testeninah, oblikovanih kot vrtnice in srčki, meni pa so se zdele kot nekakšne idrijske čipke. Kolekcije skodelic, kozarcev, svečnikov in sveč, kristalne žličke za med, obtežilnik … - vsi ti predmeti izžarevajo lepoto in pozitivno moč oblike, ki človeka dviga in spodbuja tudi njegovo podzavest. Končno med izdelki – nekaj jih je umetnik posvetil tudi svojim prijateljem – vidim tudi medaljon za srečo, ki nosi ime Sai Babe. Avatar, kot ga imenuje, je prisoten tudi v Kogojevi galeriji v Mirnu. V zgornjih prostorih galerije, kjer je stalna razstava, so dela, ki človeku vzamejo dih in sprožijo samorefleksijo.

Prve informacije o Sai Babi je sprejel z dvomom, kmalu pa so se dogodki odvijali povsem drugače. »Sai Baba je moj učitelj,« pravi in pripoveduje zgodbe o Avatarju, o srečanju z njim, o materializaciji zlatega jajca, ki ji je bil priča. Tudi ženi Tatjani je materializiral zlato verižico »Ne gre za predmete, gre za dokaz, da je Sai Baba vsemogočni, vseprisotni, vseobsegajoči …,« pravi umetnik, ki ima rojstni dan na isti dan kot Sai Baba. Z njim čuti veliko povezanost, ki se pogosto potrjuje na prav neverjetne načine.

Tako kot z naravo je Oskar Kogoj povezan tudi s kozmosom; je iskalec resnice in lepote, ki se zaveda, da tako, »kakor visoko je do neba, tako globoko je do človeka.«