Devetdesetletniki

okt. '11

Spodobi se, da začnem z najstarejšim. Zato najprej ... Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom kdaj z njim prepeval otroške pesmi v francoščini, a ne
Mojster Jaka, pač pa o »mlinarčku, ki spi, mlin pa se mu prehitro, premočno vrti«. In to sva skupaj, po večerji na vrtu znane ljubljanske restavracije, prepevala z avtorjem svetovne uspešnice Dvignite se!, legendo francoske in svetovne diplomacije, edinim še živečim soavtorjem listine Združenih narodov o človekovih pravicah, z aktivistom francoskega odporniškega gibanja, s človekom, ki je preživel gorje nemškega koncentracijskega taborišča, s tesnim sodelavcem Charlesa de Gaulla ...
Osebnost, ki bo ta mesec stara 94 let, je seveda Stephane Hessel. Bilo je na dan desetletnice terorističnih napadov na newyorške nebotične dvojčke. »Je pa natanko danes tudi desetletnica, kar sva se v Ljubljani sestala z vašim predsednikom Milanom Kučanom in zasnovala mednarodni etični kolegij,« mi je povedal gospod, ki me je že na popoldanskem pogovoru s Kučanom v Kinu Šiška napolnil z upanjem. In mislim, da je enako počutje sprožil tudi v nabito polni dvorani, kjer je prevladovalo več sto mladih.
V knjigi Dvignite se!, prevedeni v več kot trideset jezikov in natisnjeni v več kot treh milijonih že prodanih izvodov, Hessel izraža prepričanje, da se v velikih izzivih sodobnega sveta posameznik ne sme prepuščati diktaturi pohlepa in brezobzirni tekmovalnosti, ne more in ne sme biti brezbrižen in prelagati odgovornosti na pleča drugih. Razjeziti, prebuditi se mora in tudi sam ukrepati v imenu odgovornosti do svojega človeškega obstoja, pri čemer Hessel odklanja nasilje in svari pred njim.
Prepričan je, da – navzlic morebitni večkrat očitani naivnosti – obstaja možnost za nenasilno spravo med civilizacijami, kajti nasilje je izraz nemoči, strahu in negotovosti. In takšno nasilje je mogoče premagovati le z nenasiljem.
Še več pa bo Hessel zagotovo povedal v svoji novi knjigi Čisto na koncu ... ali skoraj, ki prav zdaj prihaja iz tiskarne. (Ko že govorim o knjigah, naj povem, da vedno znova posegam tudi po knjigah in fotografijah še enega, žal že pokojnega devetdesetletnika Edija Šelhausa, prijatelja, ki mi je prav tako z besedo in fotoreporterskim očesom veliko pomagal pri odkrivanju sodobnega sveta.)
Naslednji devetdesetletnik, ki mi vliva upanje in razsvetljuje obzorja vrednot, je moj sosed Jurij Gustinčič, novinar, ki je to visoko okroglo obletnico praznoval konec avgusta. Vsako popoldne ob kavi v Vesolju skačeva iz sedanjosti v preteklost in prihodnost. Novinar, ki še vedno piše kolumne in se vsako jutro odpravi na televizijo, mi zatrjuje, da je bil vedno samo – novinar. No, pred 70 leti, sredi vojne vihre je bil izjemoma tudi urednik, ko je kot dvajsetletnik v gruzijskem Tbilisiju skrbel za radijske oddaje v slovenščini. Čeprav sva se »lovila« v Londonu in New Yorku - Jurij je bil v teh dveh velemestih dopisniško vedno najmanj pet let pred mano - sva se začela spoznavati šele v Ljubljani, najprej ob predstavitvi njegove knjige Nadstropja Amerike, zdaj pa sva sploh soseda z istega stopnišča v Ferantovem vrtu sredi prestolnice.
Podobno kot Hessel me tudi dragi Jurij s svojimi leti in neutrudljivo voljo po ustvarjanju navdaja spodbudno in z upanjem. Hkrati pa tudi s prepričanjem, kako pomembne so medgeneracijske vezi, izmenjave izkušenj in kako je treba gojiti te vezi, če hočemo, da bo jutrišnji svet - ko bodo zdajšnji mladi postajali seniorji - še obstojen, razvojno obogaten z novimi vrednotami in okoljsko bolj zdrav. Zdajšnji devetdesetletniki vlivajo upanje prihodnjim rodovom devetdesetletnikov.
Na koncu, a ne nazadnje, up mi vlivata tudi vsaj dve devetdesetletnici: moja mati Olga, ki bo ta naziv doživela čez dobrega pol leta, in njena sestra, moja teta Cirila, ki bo čez nekaj mesecev praznovala 92. rojstni dan. Mati še vedno pridno piše dnevnik in mi ga od časa do časa da v iskreno »uredniško presojo« (ni pomembno, kaj zapišeš o jedi in hojci, pomembno je, da opišeš svoje misli in svoje pogovore v domu, ji pravim), teta pa je sicer tako zaposlena s programi v trebanjskem domu in z rodoslovjem, da ima za obiske na voljo le nekaj ur ob četrtkih. Čudovito, mar ne?
Devetdesetletniki, devetdesetletnice, hvala!