Kraji, ki jih je opisoval Fran Saleški Finžgar

Zgodbe | jan. '12

Znameniti jeseniški fotograf in izdajatelj razglednic Fran Pavlin je tole fotografijo na prelomu prejšnjih stoletij zagotovo naredil s pobočja Smokuškega vrha (868 m) oziroma z Rebra nad vasjo Doslovče, kjer stoji rojstna hiša pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja, nam je ob ogledovanju panoramske razglednice Breznice s Triglavom (2864 m) in Rjavino (2532 m) v ozadju, najprej pojasnil njegov pranečak, upokojeni redni in zaslužni profesor ljubljanske univerze dr. Janez Bogataj. Nato sva se v tisti čas vrnila kar z opisom v pisateljevih spominih »Leta mojega popotovanja«, kjer je med drugim zapisal:

»Moja rojstva hiša, kajža pri Dolencu, je bila izmed drugih kajžarskih hiš bržkone ena prvih po času naselitve na robu vasi v bregu proti Rebru. Prvotno je bila lesena. Kasneje so jo ometali, 'dejali v žakelj', kot so se šalili kajžarji sami. V bregu za hišo je bilo precej vrta, ograjenega s plotom. Celo majhna njivica je bila na tem vrtu. V bregu pod hišo proti studencu so bili zasajeni orehi. Čeprav so rasli na srenjskem svetu, so bili nesporna last Dolenčevih. To je bil dokaz, da so jih ti sadili. Nezapisano pravo je bilo tedaj, da je bil vsak, kdor je kako drevo zasadil v Rebru na srenjski gmajni, tudi njegov lastnik.« Ob tem je ugledni slovenski etnolog dodal, da je bilo za kajžarske družine značilno, da so hiše postavljale na obrobjih vasi, na srenjski zemlji, saj svoje niso imele oziroma le nekaj malega, zgolj ohišnico. Kajžarji se praviloma niso ukvarjali s kmetovanjem, ampak z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, najpogosteje obrtmi.

Doslovče so nekdaj štele kakih dvajset domačij
Finžgarjev oče France, ki je bil pisatelju »vzor in veljavnost nad vse«, je bil krojač in tkalec platna, česar se je naučil na Gornjem Štajerskem. »Oče je znal vse: kmetovati, gojiti sadno drevje, zdraviti ljudi in živino, kuhati oglje, zidariti, no in kot krojač je bil mojster za irhaste hlače. (Delal jih je za prezidenta, za grofe in bogatine; bile so vse z zeleno svilo prešite, okrašene z venci, gamsi, jeleni.) Tudi kožuhar in burnusar (izdelovalec težkih vozniških ali pastirskih plaščev, op. p.) je bil odličen. Zimske noči je šival do polnoči in še čez, da je mogel riniti s kajžo tako, da nam res nikoli ni manjkalo kruha, meso smo pa kupili dvakrat v letu: za veliko noč in za žegnanje. Oče je bil pridobiten, a vse z naporom in delom, varčen pa od sile, toda nikoli skop. Pri njem so se shajali, čeprav pri kajžarju, možaki veljaki iz vse vasi. Vsi so ga imeli za modrega in preudarnega človeka, pa so hodili k njemu na pogovore in posvetovanja. Zimske večere je bilo – ker je šivaril – vsak večer polno mož vasovalcev. Te sem kajkrat poslušal s peči, dokler nisem gori zaspal. Čut za pristen jezik se mi je takrat oblikoval,« je opisal svojo mladost in svojega očeta pripovednik, ki se je v Doslovčah rodil 9. februarja 1871, torej pred dobrimi 140 leti, in umrl v Ljubljani pred pol stoletja.
Gručasto naselje Doslovče, ki je približno pol kilometra proč od Breznice ob cesti Žirovnica – Begunje na Gorenjskem, je v Finžgarjevem času štelo nekaj nad dvajset domačij. Sredi vasi je bilo veliko korito, kamor so ženske hodile po vodo in si izmenjevale novice, gospodarji in hlapci pa so tam napajali živino. Kraj se v pisnih virih prvič omenja leta 1247 z imenom Vidoslaviči. Njegov izvor je pisatelju pojasnil geograf, zgodovinar in medvojni bibliotekar v Narodni in univerzitetni knjižnici Jože Rus: »Prvi, ki se je naselil stalno v tej vasi, je bil Vidoslav in zato so bili vsi kasnejši iz njegove rodovine in tudi drugi priseljenci imenovani Vidoslaviči. Na dlani je, da se je to ime pri pogovoru spremenilo v današnje Doslovče.«

Iz brezniške župnije izšli številni izobraženci
Vas skupaj s še desetimi vasmi spada od leta 1821 v samostojno brezniško župnijo, ki je ob svojem nastanku dobila tudi sedanjo cerkev žalostne Matere božje. To je tri leta gradil italijanski gradbenik Blasio Zamolo di Gemona, blagoslovil pa jo je ljubljanski škof Avguštin Gruber, ki je bil sicer nemškega rodu, a se je naučil slovenščine in v njej pridigal ter podpiral prizadevanja za večjo veljavo materinega jezika v šoli in tisku. V tej župniji je živelo le okrog tisoč dvesto prebivalcev, a je v sto letih, med letoma 1800 in 1900, iz nje izšlo sto dvajset izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev, učiteljev, pesnikov, pisateljev, slikarjev … Med njimi so bili: pesnik  France Prešeren, literarni zgodovinar in bibliotekar Matija Čop, duhovnik in mecen Luka Knafelj, pionir slovenskega čebelarstva in slikar Anton Janša, slikar in bakrorezec Lovro Janša, ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar, duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar idr.
V bližini brezniške župnijske cerkve so Dolenčevi kajžarji v začetku devetdesetih let 19. stoletja začeli na svojem polju graditi novo hišo. »Kot sedmošolec sem v počitnicah navozil za zidavo mnogo kamenja z močnim črnim volom. Zdelo se mi je, da so se mi roke od vzdigovanja skal tako potegnile, da so mi bili vsi rokavi prekratki,« se je Finžgar kot tedanji dijak ljubljanske gimnazije spominjal gradnje hiše, v katero so se vselili leta 1892. V hiši je po očetovi smrti gospodaril pisateljev starejši brat Janez, ki je imel med obema vojnama trgovino in je bil brezniški župan, a ker sta bila z ženo brez otrok, je hišo podedoval ženin nečak Alojz Gašperin iz Žirovnice. Gašperinovi so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na istem mestu postavili novo zgradbo, pri čemer so ohranili stari podboj, tako da je letnica 1892 ostala vklesana na oboku nad glavnimi vrati.

»Stric Jur je bil odličen vzgojitelj«
Staro Dolenčevo kajžo v Doslovčah je od Finžgarjevih odkupil domačin Franc Papler, lesni trgovec in usnjar, in jo kmalu prodal svojemu strojarskemu delavcu, po domače Fučniku, kakor se je odtlej reklo pri hiši. Med poznejšimi lastniki je bila tudi pisateljeva sestrična Reza Soklič, leta 1922 jo je od nje kupil Anton Knafelj, njegov sin Jože pa jo je ob koncu šestdesetih let minulega stoletja prodal leta 1967 ustanovljenemu oboru za odkup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše. Ta jo je preuredil v muzej, ki so ga odprli leta 1971, ob stoletnici pisateljevega rojstva.
Finžgarjev Francelj, kot so ga klicali domači, se je v zadnjem letniku gimnazije, kjer je začel literarno ustvarjati, odločil za duhovniški poklic, »da bi živel med ljudmi in jim kakor koli koristil«. Potem ko je avgusta leta 1894 v brezniški cerkvi (pred sto trideset svati, od tega tridesetimi duhovniki) odpel novo mašo, je bil kaplan v Bohinjski Bistrici, na Jesenicah, v Kočevju in Idriji, ekspozit na Sv. Joštu nad Kranjem, kaplan in župnijski upravitelj v Škofji Loki, kurat v ljubljanski prisilni delavnici, župnik v Želimljem in Sori ter na koncu, od leta 1918 do upokojitve leta 1936 v ljubljanskem Trnovem. »Tu se je k njemu v hišo na Mirju iz Žirovnice preselila nečakinja Zdravka Soklič, ki ji je v Novi založbi, katere predsednik je bil, uredil službo. Ta je imela prostore pod sedanjim Slovenskim šolskim muzejem pri uršulinski cerkvi, v bližini katere je imel ded Ivan Bogataj trgovino z elektrotehničnim materialom, v kateri je delal tudi moj oče Janez. Tako sta se spoznala z mojo mamo in leta 1946 poročila. Najprej smo živeli v sosednji ulici na Mirju, leta 1951 pa smo se preselili k ostarelima Finžgarju in njegovi sestrični Ani Finžgar, ki mu je vse življenje gospodinjila. Tako sem enajst let živel s pisateljem, ki je bil odličen vzgojitelj in izvrsten pripovedovalec zgodb o krajih, ki smo jih obiskali, naravi in ljudeh. Po neki lovski zgodbi sem ga začel klicati stric Jur. Govoriti sem moral zelo naglas, saj je ob bombnem napadu na njegovo hišo leta 1945 skoraj povsem oglušel,« pripoveduje pranečak dr. Janez Bogataj, katerega igralnica je bila pisateljeva knjižnica, v kateri je našel tudi veliko knjig, ki so govorile o načinu življenja v Sloveniji in po svetu ter ga »napotile« na študij etnologije in umetnostne zgodovine.