Vas, ki kot na nekakšnem balkonu pogleduje na Bohinjsko dolino
»Prijazna vasica, lepo položena med Rečevnico, ki jo varuje pred severnimi vetrovi, in Strmami, ki jo ščitijo pred južnimi, kot na nekakšnem balkonu pogleduje na Bohinjsko dolino. Pogled seže vse do jezera, Pršivca, Komne, ograjene s kamnitim obzidjem Lanževice, Mahavščka, Podrte gore in nato zdrsne po grebenu bukovskih gora z zanimivo Črno prstjo in Jelovim vrhom za zaključek. Lega kraja je izredno modro izbrana, saj jo sonce ogreva vse leto. Enkrat manj, drugič bolj. Še megla, ki kot nekakšna blazina spodaj prekriva dolino, ji težko pride do živega,« 71 – letni upokojeni učitelj zgodovine Mišo Serajnik ne skriva navdušenja nad Nemškim Rovtom, gručasto bohinjsko vasjo, ki se je razvila iz nekdanje planine oziroma rudarske naselbine, ležeče v suhi dolini na severozahodnem vznožju planote Jelovice, ob cesti, ki prek Soriške planine povezuje Bohinj z dolino Selške Sore.
Ko smo sogovornika povprašali, kako je naselje, v katerem je pred prvo svetovno vojno živelo 182, zdaj pa 110 prebivalcev, dobilo ime, je najprej segel daleč nazaj, v 13. stoletje, ko so si evropski vladarji po malem prisvajali ozemlja in jih za protiuslugo podeljevali zemljiškim in cerkvenim gospodom. Ti so na pustote naseljevali kmete od tam, kjer so jih imeli »na zalogi«. Tako je sekundarna kolonizacija v omenjenem stoletju zapolnjevala prazna zemljišča do približno 600, terciarna pa že do višine 900 do 1000 metrov nadmorske višine. Prav za 13. in 14. stoletje je značilno intenzivno naseljevanje slovenskega ozemlja z nemško govorečimi kmeti. Glavna bazena, od koder so črpali to populacijo, sta bila Tirolska (Pustertall in Innichen) in nekoliko manj Bavarska.
Prva omemba naselja iz leta 1253
»Beseda rovt je zelo stara in ima poreklo v bavarski oziroma srednjevisokonemški besedi routali rietein pomeni krčevino. Če vse skupaj prenesemo v današnji jezik, je to s travo poraslo izkrčeno zemljišče v hribovskem svetu. Je pa ta pojem zelo sličen slovenski besedi ruti, ruvati, kar se je na obravnavanem območju tudi dejansko dogajalo. V ozkem arealu imamo kar dva rovta, in sicer Nemški Rovt v Bohinju in Nemški Rut nad Baško grapo. Obe naselbini sta potomki srednjeveške kolonizacije. Rut nad Baško grapo je leta 1218 naselil oglejski patriarh Bertold in naselbina je skozi čas izgubila pridevek »nemški«. Bohinjski Nemški Rovt je oblikoval briksenski knez in škof Bruno iz Wullenstetta in pridevek »nemški« se je ohranil do danes.
Prva omemba te naselbine nosi letnico 1253 in je zapisana v briksenskem urbarju. Pisar je z gosjim peresom skrbno zapisal njeno ime kot Boloxix. Kaj naj bi ta beseda pomenila, še ni dokončno razvozlano, vendar pa opis v urbarju glede števila in velikosti kmetij ustreza današnjemu Nemškemu Rovtu,« je pojasnil Mišo Serajnik in dodal, da so se kasneje pojavljale različne različice krajevnega imena Nemški Rovt, pri čemer se je naselbina sprva pojavljala samo kot Rut in je šele ob koncu 16. stoletja dobila dodatek »nemški«. Do tega je verjetno prišlo iz čisto praktičnih razlogov, saj se je tako lažje ločevala od Slovenskega Rovta (morda današnje Ravne v Bohinju) in Laškega Rovta, poseljenega predvsem s Furlani (Italijani, torej Lahi).
Prebivalci podolžno postavljene vasi so se večinoma ukvarjali z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, in gozdarstvom. Razen tega so bili Rovtarji tudi škafarji oziroma izdelovalci manjših lesenih posod, ki so jih uporabljali v vsakdanjem življenju, tkalci platna in prevozniki lesa iz jeloviških gozdov na žago v Bohinjsko Bistrico; v vasi pa so imeli gostilno Pr' Polancu. V časih, ko je bil Nemški Rovt z dva kilometra oddaljeno Bohinjsko Bistrico povezan le s kolovozom, je bilo življenje tamkajšnjih prebivalcev zelo skromno. Nekdanji učitelj zgodovine in zdajšnji predsednik Muzejske društva Žiga Zois Bohinj ga je ponazoril z naslednjo navado: »Novo oblačilo so Rovtarji najprej uporabljali za k maši; ko so ga malce ponosili, je bilo dobro za obisk Bohinjske Bistrice; ko se je še bolj zdrgnilo, so si ga nadeli za opravke okrog hiše; zatem je prišlo prav za delo na polju in čisto na koncu za pomivanje poda.«
No, objavljena slika članov Kramarjeve in Šilarjeve rodbine iz leta 1908 kaže, da so najlepši gvant oblekli tudi ob redkih posebnih dogodkih, ki so jih kdaj pa kdaj ovekovečili še s fotografiranjem. Obe družini sta spadali med najstarejše, gruntarske kmetije in so imele prvih pet hišnih številk: Pr' Nacku se pišejo Medja, Pr' Kramarju Rozman, Pr' Šilarju Žnidar, Pr' Medji Medja in Pr' Kobau Kobal oziroma Lapajne. V ozadju fotografije vidimo na desni strani zid Kramarjeve in na levi Nackove domačije, ki se je drži Šilarjeva. Drugi del vasi, v kateri je danes 32 hišnih številk, pa je bil kajžarski.
Petsto let star kelih
Na opuščeno rudarsko tradicijo spominja patron podružnične cerkve sv. Ahaca, ki je bila posvečena leta 1492 in je ena od postojank Emine romarske poti. Ob petstoletnici posvetitve (1992.) so obnovili njeno zunanjščino, zdaj pa obnavljajo velik zlati glavni oltar iz srede 17. stoletja. V njeni ladji je naslikan briksenski grb iz leta 1563, bistriški župnik pa pri maševanju še vedno uporablja petsto let star pozlačen kelih, ki ga v cerkvi ne boste našli. Ohranil se je namreč prastar dogovor, da za mesto v vasi, kjer je shranjen, vesta le dva farana (za vsak slučaj, če bi morda eden od njiju umrl), od katerih ga potem eden vsakokrat posebej izroči dušnemu pastirju.
Druga fotografija prikazuje, kako so se rovtarska dekleta in fantje po kresu, torej po 24. juniju oziroma po spravilu sena med svetovnima vojnama, z vozom odpravili na kmečki praznik k cerkvici sv. Janeza v Ribčev Laz. Povorka se je v organizaciji društva kmetskih fantov in deklet običajno začela na Nemškem Rovtu, nakar je krenila po Zgornji Bohinjski dolini, kjer se je v vsaki vasi priključil po en voz. Na vozovih so prikazovali najbolj značilna kmečka opravila (žaganje drv, mlatenje žita, kuhanje polente ipd.) in nekatere pravljične prizore (vile, palčki). Dekleta in fantje iz obeh dolin (nekateri so prišli tudi peš ter v rokah nosili kose, grablje in vile) so se zbrali na prireditvenem prostoru pri sv. Janezu, kjer je bila nato veselica. Po vzoru češke kmečke mladine smo v Sloveniji prvo društvo kmetskih fantov in deklet dobili novembra 1923, leto pozneje pa je bila že ustanovljena zveza, ki je leta 1934 vključevala 122 društev, med njimi tudi bohinjsko; delovala je do začetka druge svetovne vojne.
Vzhodno od jedra vasi je zaselek Lome, kjer se je Pr' Ahčič leta 1881 rodil čebelar Jan Strgar, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja največji slovenski izvoznik čebel. Prve kranjiče s slovensko sivko je poslal v svet leta 1903, nato pa svojo trgovino »z najbolj pridnimi, krotkimi in odpornimi maticami« širil ter poleg lastne plemenilne postaje v Bitnjah vanjo vključil vse bohinjske in druge gorenjske pa tudi dolenjske, notranjske in cerkljanske čebelarje. Pasemsko čiste kranjske sivke je pošiljal v Belgijo, na Švedsko, Nizozemsko, v ZDA, Egipt, Brazilijo, Avstralijo, Indijo, na Kubo, Japonsko idr. Udeleževal se je čebelarskih razstav doma in v tujini ter prejel več kot sto priznanj, bil v stikih s strokovnjaki iz različnih dežel in pripomogel k veljavi kranjske čebele v svetu.
