Družina Frelih – delo, znanje in povezanost

Zgodbe | jul. '12

Stari oče Jožeta Freliha starejšega se je pred 120 leti iz Vipavske doline preselil v povsem drugačno, toda prav tako osupljivo lepo Mirnsko dolino in tam zasnoval novo vejo Frelihov. Stavba ob znameniti šentruperški cerkvi, v kateri živijo njegovi potomci, bo čez dve leti praznovala že dvestoletnico, je dandanes sodobna gostilna, ob njej pa sta še kavarna in galerija Frelihovih vin.

V sklopu domačije so tudi vinska klet ter turistične sobe. Od nekdaj so pri Frelihovih nudili streho in hrano  učiteljem in prehodnim gostom. Gostilna, ki je dajala kruh dvema rodovoma, Jože in njegova žena Justi pa sta jo imela le kakih deset let, je slovela po dobrih kuharicah, ki so se šolale v Mladiki in pri nunah na Mali Loki ter v Šmihelu. Tudi Justi, ki je bila steber tega doma, je bila imenitna kuharica! Koliko je pomenila, je mogoče zaznati iz besed njenega moža Jožeta in njunih sinov Petra in Francija. Tretji sin Jože je že pokojni, toda še vedno navzoč v očetovih pripovedih o družini.

Bilo je zelo hudo …
Jože Frelih še zdaj, pri 84 letih, živo podoživlja obdobje svojega otroštva, ki ga je zaznamovalo pomanjkanje v številnih pomenih te besede – pri enajstih letih je izgubil mamo, z dve leti mlajšo sestro Majdo sta kmalu zatem izgubila še očeta, ki so ga med vojno internirali in je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau.
V kratkem obdobju otroštva, ko so še bili skupaj, pa so ju starši »opremili« za življenje. »Takrat so nas vzgajali v delavnosti, vztrajnosti, varčnosti, poštenju, spoštovanju. Skromnost, samostojnost, odgovornost, samozavest, ponos so kar sami zlezli pod kožo.« Kar je rekel oče, je bilo za otroka obveznost. »Na misel mi ni prišlo, da ne bi ubogal. Oče je bil avtoriteta in počutil bi se slabo, če ne bi izpolnil njegovih pričakovanj. Potepanja po vasi pri nas nismo poznali. Imel sem vrsto nalog, ki jih je bilo treba opraviti ob točno določeni uri. Obveznosti se mi niso zdele težke in z veseljem sem jih opravljal. Ponosen sem bil, ker sem vedel, da se oče zanese name. Zaupal mi je tudi svoje težave. Ena od njih je bilo odplačevanje dolga banki. Oče je šel za poroka in ker posojilojemalec zaradi krize banki ni vračal posojila, je to breme padlo na očeta. Za denar pa je bilo takrat zelo hudo. Bilo je veliko huje kot zdaj,« pripoveduje Jože.
Vojno je preživel v Ljubljani, kjer je s sestro Majdo in sestrično Anko hodil v gimnazijo. Stanovali so pri upokojeni učiteljici Mariji Brolih, ki je nekoč s svojo mamo živela pri njih v Šentrupertu. V Zagrebu se je vpisal na gozdarsko fakulteto, doma pa je bila kmetija, ki je potrebovala gospodarja. »Tako šolan, pa bo kmetoval,« so ljudje zmajevali z glavami … Vendar se je Jože odločil prav za to. Mlad se je poročil z zelo delovno in zelo sposobno Justi. Sam pravi, da ga je v marsičem prekašala. Zato se je nazadnje odločil, da gre v službo, pove napol v šali.

Spoštovana in ugledna družina
Ob delu v Dani je končal prvo stopnjo živilske tehnologije. »Veliko smo vlagali v razvoj. Iz okrajne žganjarne smo naredili tovarno rastlinskih specialitet. Ena izmed njih je bila naša prodajna uspešnica, imenovana Hermelika. To je bila lahka, nizko alkoholna pijača, sestavljena iz več zelišč, ki so veljala za zdravilna.« Pravi, da je odšel iz Dane, ko so – ob uspehih, ki so jih nizali – njihove stole zamenjali »oblazinjeni«, ti pa so privabljali ljudi »drugačne sorte«.
Stopil je na samostojno pot in se lotil proizvodnje plastenk. Najprej za živilsko industrijo, v kateri so zahteve zelo visoke, nato še za kemično industrijo – izdelovali so embalažo predvsem za barve. Tu so bili standardi nižji, zato je z reciklažo plastike prišel do surovin za nove izdelke. Ob tem mu je pomagal sin Franci, ki je delal vse – od fizičnih del v proizvodnji do vožnje tovornjaka. Po očetovi upokojitvi pa je mladi diplomirani ekonomist prevzel očetovo delo. Ta izjemno uspešen podjetnik je letos dobil priznanje GZS. Na slovesnost je povabil tudi svojega očeta, zbranim pa je povedal, da se ravna po očetovih naukih: »1. Nabava je blagoslov posla. 2. Denar, ki ga boš zaslužil, ni tvoj, ampak je to denar podjetja. Vlagaj ga v razvoj. 3. Kakor imaš rad denar ti, ga imajo radi tudi tvoji zaposleni, saj zato delajo. S poštenim plačilom jih boš nagradil za dobro delo in privrženost podjetju.« Franci je v Mirnski dolini večinski lastnik v treh podjetjih, v katerih dela blizu 300 zaposlenih. Tudi on je tesno povezan z naravo, saj je navdušen gobar. Za družbo v gozdu pa ima najraje psa, saj tako najlaže odmisli vsakodnevne skrbi.
Jože Frelih ima velike zasluge za prepoznavnost in urejenost teh krajev, zato je postal tudi prvi častni občan občine Šentrupert. Letos je prejel naslov ambasadorja cvička za vse, kar je storil za napredek dolenjskega vinogradništva in kletarstva. Med drugim je prvi ponudil cviček v buteljki in s tem poudaril njegovo veljavo. Etikete Frelihovih vin so opremljene s podobo zvonika šentruperške cerkve in z verzi Toneta Pavčka. Enega je napisal ob prelomu tisočletja, in sicer prav za »par od fare«, v katerem je mladec »cviček od fare« in dekle v cvetju »penina od fare«.
O svojih zaslugah Jože noče kaj dosti slišati, s ponosom pa pohvali sina Petra, ki si je zelo prizadeval, da je Šentrupert postal samostojna občina in da je vanj pripeljal festival Imago Slovenije; ta poteka v njihovi cerkvi, ki je ena najimenitnejših gotskih cerkva tudi zunaj meja slovenske države. Zgrajena je bila leta 1497, blagoslovil jo je Jurij Slatkonja, takrat šentruperški župnik, nato pa dunajski škof, ki je ustanovil znameniti zbor dunajskih dečkov. 
Peter Frelih sicer dela v Ljubljani, kjer ima projektivni biro – oče ponosno pove, da je na gradbeni fakulteti diplomiral že pri dvaindvajsetih. Ob tem pa v Šentrupertu vodi njihov gostinski lokal, vinsko klet in skrbi za vinograde. Pravi, da v delu na zemlji najde svoj duševni mir.

Mama - dobrotnica
Peter in Franci imata vsak po štiri otroke. »Ko se je rodila prva vnukinja, je bila moja žena, ki si je vedno želela hčerko, imela pa je tri sinove, nepopisno vesela. Seveda sva bila vesela vseh desetih vnukov. Imam pa tudi že pravnuke.« Dedek, ki ga otroci kličejo ata, našteva, kakšne poklice in študije so si izbrali, kaj vse počnejo. Njegova žena Justi je imela posebno skrben odnos tudi do drugih otrok in še vedno velja za dobrotnico teh krajev. Izvem, da je bila botra več kot 100 otrokom v Šentrupertu in okolici, nekoč pa je bila botra kar dvanajstim naenkrat. »Takrat je bilo v navadi, da so birmanci dobili kolo, in tako sva se odpravila v Ljubljano. Toda v trgovini niso imeli 12 koles, zato so naju poslali v tovarno Rog, kjer sem dobil celo nekaj popusta na količino.« Jože zase pravi, da je bil bolj skop, njegova žena pa popolno nasprotje, vendar: »Nisem ji ugovarjal, saj to ne bi imelo smisla. Nazadnje bi sledilo le vprašanje, ali mi kaj manjka, sem za kaj prikrajšan.« Bila pa je tudi stroga mama – ko so odšli fantje v ljubljanske šole, se je z njimi preselila tudi ona – da jim je kuhala in da jih je imela na očeh. Pri njej je stanovalo in jedlo več dolenjskih študentov.
Pri Frelihovih se je vedno veliko delalo – vinogradi niso dopuščali daljše odsotnosti, zato tudi niso hodili na dopuste. Razen za delo pa Jožetu Frelihu ni škoda časa le še za branje – za številne časopise in revije, pa tudi za leposlovje: »Še zlasti rad imam ruske avtorje – Tolstoja, Dostojevskega itd. Puškina sem bral tudi v izvirniku.« Ni čudno, da se odličen sogovornik ne izraža le duhovito, ampak tudi zelo izbrano. Samokritično doda, da se je na starost polenil, da premalo hodi – ob tem pa ima za seboj kar nekaj operacij, tudi na srcu. V svojem zabavnem slogu doda: »Načrtoval sem, da bom umrl pri štiriinšestdesetih – pri teh letih je umrlo kar nekaj mojih bližnjih. Prvi infarkt sem doživel pri dvainšestdesetih in tako je kazalo, da teče vse po načrtih … Pa sem se zmotil.«
Poleg gospodarstva ga zanimajo psihologija, skrivnosti življenja in vesolja; natančno pozna značilnosti posameznih znamenj zodiaka, saj v vesolju vlada red in vse ima svoje mesto. Pravi, da nekatere stvari šele zdaj razume in da bi verjetno marsikaj naredil drugače, kot je – predvsem pa bi bil več z otroki, ko so bili majhni ... Ob slovesu mi pove še svoj elektronski naslov ter si v prenosnik  zabeleži mojo telefonsko številko. »Kako dobro vidite,« mu pravim, on pa mi odgovori, da je že toliko star, da vidi tudi brez očal.