Svoboda in odgovornost
Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelja. Pomoč pač najbolj potrebuješ, ko si v stiski. Pri tem pa je zanimivo, da najprej pomagajo tisti, ki sami nimajo veliko. V zavesti ljudi je tudi zakoreninjeno prepričanje, da je pomoč v nesreči nekako samoumevna. To še posebej opazimo ob naravnih nesrečah, ko skupnost »stopi skupaj« in skuša vsaj omiliti posledice nesreče. Kako živa je zavest, da je treba priskočiti na pomoč, priča veliko število prostovoljcev, vključenih v različna društva, s svojim delom pa blažijo posledice najrazličnejših stisk. V Sloveniji še posebej izstopajo prostovoljna gasilska društva. Ali ste že kdaj pomislili, kakšne bi bile posledice, če bi teh prostovoljcev ne bilo?
Medsebojna podpora in pomoč sta značilna domala za vsako družino. Odgovorni starši si prizadevajo, da bi otroci dosegli želeno izobrazbo in poklic ter pri tem »na tihem« pričakujejo, da bodo na stara leta tudi sami deležni njihove podpore in morebitne pomoči. Včasih pa se »zalomi«, in to praviloma takrat, ko gre za delitev premoženja. V naši zavesti namreč ostaja nekakšna zaveza, da moramo »nekaj pustiti za seboj« in tako pomagati otrokom, da se »postavijo na svoje noge«. To prepričanje je najbolj zakoreninjeno v srednjeevropskem prostoru, v Skandinaviji ali v Ameriki pa je tega precej manj. Vendar, taka sta pač naša tradicija in kultura in s tem ni nič narobe.
V času krize se zaostrijo socialne razmere in v naši družbi že tretjina prebivalstva živi na robu ali pod pragom revščine. Drži, da v ustavi piše, kako je Slovenija pravna in socialna država, kar je treba razumeti kot zagotovilo, da vsakomur zagotavlja najnujnejše za preživetje. Kljub temu pa se je v minulih dveh desetletjih korenito spremenila socialna podoba naše družbe. Zavožena gospodarska politika je povečala število brezposelnih in vse več jih je, ki živijo od socialne pomoči. Politična elita nas sicer prepričuje, da je zdaj, ko živimo v demokratični družbi, veliko bolje kot v časih »enoumja«. Ali je temu res tako, si lahko odgovori vsak sam. Dejstvo je, da imamo politični pluralizem, ki omogoča več političnih pravic, na drugi strani pa se je korenito zmanjšala skrb države za socialne pravice ljudi. Kako sicer pojasniti dejstvo, da novodobni podjetniki delavcem ne izplačujejo plač, sami pa dobiček podjetja porabijo za plačevanje »privatizacijskih« kreditov. To je mogoče le ob soglasju vladajoče elite, ki jo bolj kot dobrobit prebivalstva zanima, kako se polastiti nekdanjega skupnega družbenega premoženja. Prav to dejstvo je bržčas pravi vzrok, da ljudje politikom ne verjamejo in da ugotavljajo, kako so »vsi enaki« in kako jim gre zgolj za osebne in strankarske koristi.
Potem ko je gospodarska in politična elita pripeljala državo na rob bankrota, nas zdaj prepričuje, da je treba »zategniti pas« in da porabimo več, kot ustvarimo. Oprostite, vendar milijardnih dolgov nismo najemali »navadni« državljani, v parlamentu so se sprejemali zakoni, ki so tlakovali pot zavoženi politiki! Zdaj, ko zmanjkuje denarja za zadovoljevanje potreb, ki jih je država dolžna zagotoviti, nas prepričujejo, da se moramo odrekati »solidarno«, da bi omogočili sanacijo bank in podjetij, ki so v pretežni državni lasti. Ob vsem tem besedičenju o prevelikem javnem dolgu pa je najmanj, kar bi pričakovali od verodostojne politike, odgovor na preprosto vprašanje: kdo je odgovoren za nastale razmere in kdaj bo položil račune za svoje napačne odločitve.
Izogibanje odgovornosti seveda ni le slovenska posebnost. Tudi odločanje o ukrepih za reševanje evrske krize ima enake značilnosti. Vlade namreč z davkoplačevalskim denarjem rešujejo banke, ki so širokosrčno posojale denar za projekte, ki so jih politiki obljubljali v predvolilnem času. Da, pri vsem gre v bistvu za oblast, privilegije vladajoče elite. No, povsod vendarle ni tako. V skandinavskih državah, denimo, zelo pozorno spremljajo porabo proračunskega denarja in državljanom zagotavljajo dostojno življenje. Drži, tudi tam kdaj pa kdaj odkrijejo kako »črno ovco«, vendar je to prej izjema kot pravilo.
Naj sklenem z ugotovitvijo, da je solidarnost nepogrešljiva sestavina zdravih družbenih odnosov in velika večina ljudi jo sprejema. Še najmanj pa je je v zavesti tistih, ki so rek-»ti zame, jaz zate« prikrojili v - »ti zame, jaz zase«.
