Ko se pred nami zgrudi človek …
Ne parkirišču, leži v mlaki vode premočen moški, ki ne kaže znakov življenja. Ob prihodu ekipe nujne medicinske pomoči je ob njem nekaj prič z vedrom. Na začudeno vprašanje reševalcev sledi odgovor: »Nismo vedeli, kam je treba pritiskati, pa smo ga polivali z vodo.« Žal se metode, ki v risankah obudijo celo miš k življenju, ne obnesejo pri ljudeh.
Reševalne ekipe se pri delu pogosto srečujejo s pacienti, ki jim mimoidoči niso nudili prve pomoči. Vzroki za slab odziv so verjetno neznanje in strah pred tem, da bi kaj storili narobe in s svojim ravnanjem še poslabšali zdravstveno stanje prizadetega. Zato je 11. september, svetovni dan prve pomoči, še posebej namenjen osveščanju in opominjanju javnosti o pomenu zgodnjega in pravilnega nudenja prve pomoči. Pogosto je namreč le prisebnost in usposobljenost navzočih tisto, kar bolnika reši smrti ali resne okvare zdravja.
Slabe stvari se, žal, ne dogajajo le drugim in morda bomo tudi sami ali naši bližnji nekoč potrebovali pomoč. Vsak bi moral poznati ukrepanje vsaj v primeru najnujnejših stanj, kot so izguba zavesti, večje krvavitve, bolečina v prsih, poznati bi moral temeljne postopke oživljanja in uporabe avtomatskega defibrilatorja. Vedeti moramo, kje v našem okolju je v na voljo nujna medicinska pomoč, poznati številko za klic v sili 112 in poznati mesta v okolici naših bivališč in krajev, kjer se pogosto gibljemo, kje se javno dostopni avtomatski defibrilatorji (AED). Mislimo vnaprej, kajti ko se zgodi zaplet, za to ni časa.
Avtomatski defibrilatorji. Velik napredek je bil v zadnjih letih storjen s čedalje bolj številnimi (trenutno že skoraj 600) javno dostopnimi avtomatskimi defibrilatorji. Večinoma so nameščeni v omaricah, prepoznamo pa jih po oznaki AED (avtomatski eksterni defibrilator). Gre za prenosno elektronsko napravo, ki avtomatsko prepozna motnjo srčnega ritma, ki je povzročila zastoj srca, in jo odpravi z električnim sunkom. Namenjena je laikom in z njo ni mogoče povzročiti nobene škode in tudi ne zahteva praktično nobenega strokovnega znanja. Tovrstna motnja srčnega ritma, če ni zdravljena, pa vodi v zanesljivo smrt in je najpogostejši vzrok nenadne smrti pri odraslih. Uporaba defibrilatorja je edina možnost preživetja za bolnika in lahko tudi dokončna oskrba, ko gre za nudenje prve pomoči. Vse, kar naprava zahteva od nas, je, da na bolnikov prsni koš prilepimo dve nalepki na mesta, kot je označeno na njih, nato pa sledimo govornim navodilom naprave. Največkrat so defilibratorji nameščeni na mestih, kjer je veliko ljudi, to pa so nakupovalna središča, centri mest in javne ustanove. Lokacije in vse, kar moramo vedeti o njihovi uporabi, lahko najdemo na http://www.aed-baza.si/.
Nezavest in temeljni postopki oživljanja. Pri srčnem zastoju se možnost za preživetje, če ne ukrepamo, vsako minuto zmanjša za 10 odstotkov, torej po desetih minutah praktično pade na nič. Če seštejemo ves čas, ki ga potrebujemo za klic na 112, za posredovanje vseh podatkov in na kilometre, ki ekipo nujne pomoči ločijo od kraja dogodka, mora prizadeti imeti res veliko srečo, da mu za preživetje ostane še kak odstotek. Z upoštevanjem temeljnih postopkov oživljanja pa lahko ta čas bistveno podaljšamo in s tem povečamo bolnikove možnosti za preživetje.
Kako torej ukrepamo, ko se pred nami zgrudi človek?
Preverimo, ali se odziva, kar storimo tako, da ga nežno stresemo za ramena in vprašamo: »Ali ste v redu«. Če odgovori ali se odzove, ga ne premikamo in takoj pokličemo 112. Če se ne odziva, pokličemo »Na pomoč!«, prizadetega pa obrnemo na hrbet in sprostimo dihalno pot (z roko na čelu nežno zvrnemo glavo nazaj, z dvema prstoma pa dvignemo brado). Z opazovanjem dvigovanja prsnega koša, z občutenjem izdihanega zraka na našem licu in s poslušanjem dihalnih zvokov na ustih ocenimo, ali prizadeti diha normalno. V tem primeru ga nezavestnega obrnemo v bočni položaj in pokličemo 112.
Lahko pa morebitne druge prisotne prosimo, do pokličejo 112 in poiščejo avtomatski defibrilator. Če drugih ni, na 112 takoj pokličemo sami, nato pa nemudoma začnemo z zunanjo masažo srca (pokleknemo ob prizadetega, peto ene dlani postavimo na sredino prsnega koša, peto druge dlani pa na prvo dlan, prekrižamo prste in pritiskamo s frekvenco 100-krat na minuto 5 centimetrov navpično navzdol. Vsakih 30 stiskov prsnega koša odpremo dihalno pot in dajemo umetno dihanje, in sicer dva vpiha; postopek v razmerju 30:2 ponavljamo do prihoda zdravstvene ekipe ali do priklopa avtomatskega defibrilatorja, ki ga uporabimo takoj, ko je to mogoče, nato pa sledimo njegovim navodilom.
Če nas je strah ali imamo zadržke pred dajanjem umetnega dihanja usta na usta, je bolje opraviti samo masažo srca, kot pa da ne storimo ničesar! Strah pred tem, da bi z našim ravnanjem povzročili škodo, je povsem neutemeljen. Nezavesten človek, ki ne diha, je mrtev in bo tako tudi ostalo, če ne bomo storili ničesar.
Zapora dihalne poti s tujkom. Najpogosteje se pripeti med jedjo, ko se prizadeti prime za vrat. Kako ukrepamo?
Če prizadeti še lahko govori, kašlja in diha, ga spodbujamo, naj kašlja, dokler zapora ni popolnoma sproščena. Pri hujši zapori, ko prizadeti ne more dihati, govoriti ali učinkovito kašljati, mu lahko pomagamo s petimi udarci po hrbtu med lopaticama, ki jih izmenjujemo s petimi pritiski na trebuh med popkom in žličko. Če prizadeti izgubi zavest, začnemo prej opisane temeljne postopke oživljanja.
Nenadna bolečina v prsih. Prva pomoč pri nenadni prsni bolečini je mirovanje in klic na 112. Vsaka bolečina v prsih resda ne pomeni srčnega infarkta, če pa pride do infarkta, pa vsak fizični napor ali psihična vznemirjenost še dodatno poslabša stanja in poveča možnosti za nastanek smrtno nevarnih motenj srčnega ritma. Če nas doleti infarkt, ne hodimo po stopnicah v stanovanje, se nikamor ne vozimo z avtom, ampak se usedemo ali uležemo na mestu, kjer smo, pokličemo 112 in upoštevamo navodila zdravnika.
Vsakdanje nezgode
Nudenje prve pomoči seveda ni omejeno le na najhujša in smrtno nevarna stanja. Tako rekoč vsak dan prežijo na nas nevarnosti poškodb in drugih nevšečnosti, kjer si lahko pomagamo sami.
Oskrba manjših ran. Rane, ranice, odrgnine, ureznine pogosto ne potrebujejo zdravniške pomoči. Sami jih lahko očistimo in sterilno pokrijemo, močno umazane speremo s tekočo vodo. Ne polivamo jih z nobenimi razkužili, domačim žganjem in svežih poškodb ne mažemo z nobenimi kremami. Večje, močno krvaveče rane, pa rane, kjer robovi štrlijo široko narazen, ali tiste, ki so povzročile nezmožnost premikanja ali občutenja določenih delov telesa, potrebujejo zdravniško oskrbo. Še preden se poškodujemo, je koristno pri osebnem zdravniku preveriti, ali smo bili cepljeni proti tetanusu.
Oskrba opeklin. S poškodovanega območja odstranimo vsa vroča, goreča ali z vročo tekočino prepojena oblačila, nato opečeno območje hladimo s tekočo vodo, dokler peče, ali vsaj 30 minut. Pri manjših opeklinah, kjer gre le za rdečino kože, pogosto ni potrebna nobena druga oskrba. Pri obsežnih opeklinah, opeklinah na obrazu ali sklepih pa moramo obvezno poiskati zdravniško pomoč.
Pomoč pri krvavitvi iz nosu. Nosna sluznica je zelo dobro prekrvavljena in zelo izpostavljena, zato so pogoste krvavitve iz tega predela. Prva pomoč je tiščanje nosnic ob nosni pretin s palcem in kazalcem tik ob obrazu (koren nosu) od 10 do 20 minut. Pri tem imamo glavo nagnjeno naprej. Če nam kri zateka nazaj v žrelo, jo izpljunemo in ne pogoltnemo. Če smo s tem postopkom ustavili krvavitev, se ne smemo sklanjati, napenjati, brisati ali izpihovati nosu, saj bi s tem sprožili vnovično krvavitev.
Sašo Rebolj, dr. med.
Zastrupitev z gobami
Letos je bilo pri nas že kar nekaj zastrupitev z gobami, zato previdnost ne bo odveč. Če se po zaužitju gob pojavijo kakršnekoli težave (bolečine in krči v trebuhu, slabost z bruhanjem, driska in huda žeja), se moramo takoj posvetovati z osebnim ali dežurnim zdravnikom. Ne smemo se zanašati, da bo driska v enem ali dveh dneh minila, kajti če ste se zastrupili z zeleno mušnico, lahko pride po prehodnem izboljšanju prebavnih težav do hude okvare organov - predvsem jeter in ledvic, pa celo smrt.
Obnovimo znanje prve pomoči
Območna združenja Rdečega križa pripravljajo obnovitvene tečaje osnovnih postopkov prve pomoči, ponekod pa tudi kratke tečaje oživljanja z uporabo avtomatskega defibrilatorja. Za več informacij povprašajte na tel. št.: 01 2414 300, e-pošta: rdeci.kriz@rks.si, www.rks.si
Študenti medicine iz Ljubljane in Maribora v sklopu projekta Za življenje organizirajo brezplačne tečaje prve pomoči za posameznike in organizirane skupine po Sloveniji in izvajajo prikaze prve pomoči na javnih mestih (trgovski centri, mestna središča, terme) in ob večjih prireditvah. Več informacij na: www.zazivljenje.org.
Na javnih prireditvah o pomenu prve pomoči pogosto osveščajo tudi gasilci. Zlasti v manjših krajih so pogosto prvi na kraju nesreče ali jih pokličejo na pomoč, zato ima vse več gasilskih društev v svojih vozilih avtomatski defibrilator.
Tudi društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije izvaja tečaje temeljnih postopkov oživljanja za odrasle, otroke in dojenčke. O krajih in datumih tečajev preberite na: www.zasrce.si
