Depresija je pogosto vzrok za samomor
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi samomora vsako leto umre milijon ljudi. Po pogostosti samomora je narode in kulture težko primerjati med seboj. Povsod pa ugotavljajo poudarjeno povezavo med samomorom in duševno motnjo - v prvi vrsti depresijo - ter odvisnostjo od alkohola in shizofrenijo. Pa tudi to, da se o samomoru ne pogovarjamo radi.
Najvišje samomorilne količnike (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev na leto) v Evropi dosegajo pribaltske države (v Litvi 50) in v Ruski federaciji, pa v Ukrajini in v Belorusiji, sledijo jim srednjeevropske države, kot sta Madžarska in Slovenija, ter Finska. Najnižje samomorilne količnike pa najdemo na zahodu in jugu Evrope (tudi pod 10 na 100.000 prebivalcev, v Albaniji jih je le nekaj na leto).
Ameriške in britanske raziskave so pokazale, da se je kar 43 do 76 odstotkov starejših, ki so naredili samomor, oglasilo pri osebnem zdravniku 30 dni pred smrtjo, v 19 do 49 odstotkih pa so bili pri zdravniku teden dni pred samomorom. Depresija je najpogostejša duševna motnja, povezana s samomorilnostjo v pozni starosti, vendar je le četrtina starostnikov v zadnjem letu pred samomorom poiskala pomoč pri specialistu psihiatru. Starejši le redko poiščejo pomoč pri psihiatru ali v centrih za mentalno zdravje, o svojih psihičnih stiskah pogosto ne govorijo radi.
Premalo poznani znaki
Zato je (zdaj nezadostno) prepoznavanje in zdravljenje depresije v primarnem zdravstvu glavni cilj preprečevanja samomorilnega vedenja v starejši populaciji. Svojci in tudi zdravstveni delavci se pogosto ne zavedajo resnosti depresivnega obolenja, bolniki pa ostajajo nezdravljeni in samomorilno ogroženi, opozarja dr. Marko Pišljar, psihiater v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Blizu 20 odstotkov samomorov pri starejših pa ni povezanih z duševnimi motnjami. A tudi ti, tako imenovani premišljeni, racionalno motivirani samomori so v resnici lahko le odsev depresivnega doživljanja osebe z depresivno motnjo. Res pa je večina žrtev samomorilnega vedenja ocenila, da so telesna obolenja bistveno vplivala na njihovo odločitev
Samomor je dejanje z več vzroki, samomorilno vedenje pa prepoznavamo ne le po storjenem dejanju, temveč tudi po samomorilnih mislih, samopoškodbenem vedenju in poskusih samomora. Samomorilne misli pri starostnikih so redkejše kot pri mlajših prav zavoljo manj izraženega depresivnega razpoloženja in samomorilnih razmišljanj, zato je tudi težje prepoznavanje depresije. Samomorilna razmišljanja so pogostejša pri osebah z resnejšo telesno oviranostjo, s kroničnim bolečinskim sindromom, z motnjami zaznavanja, pri osamljenih in tistih, ki živijo v ustanovah.
Razmeroma pogosto stanje pri starejših (15,5 %) je obupanost, ki jo ublaži zdravljenje depresije, s čimer se zmanjša tudi nevarnost samomora. Starejši so nagnjeni k vedenju, ki sicer neposredno ne izraža samomorilnosti, pač pa bistveno povečuje smrtnost, denimo odklanjajo hrano ali zdravila. Govorimo o posrednem samopoškodbenem vedenju, ki je pogostejše med najstarejšo populacijo. Odklanjanje in negativizem sta najpogosteje simptoma napredovale demence ali druge psihične motnje. Samomorilno vedenje, ki je, kot rečeno, povezano z depresijo, socialno izoliranostjo in osamljenostjo, še stopnjuje hkratno delovanje drugih psihosocialnih dejavnikov, kot so družinski nesporazumi in telesni simptomi, na primer bolečine ali invalidnost.
Preprečevanje samomora
V načrtovanih preventivnih ukrepih naj bi namenili pozornost predvsem motnjam razpoloženja, obupanosti, značilnim osebnostnim lastnostim (plahost, nezaupljivost, zadržanost, osamljenost, nagnjenost k pretirani zaskrbljenosti za zdravje), telesnim obolenjem in funkcionalnim okvaram ter skupini oseb s samomorilnim vedenjem v preteklosti. Večji pozornosti prepoznavanju depresije in samomorilne ogroženosti bi morali nameniti že v ambulantah osnovnega zdravstva, na onkoloških oddelkih in v centrih za zdravljenje bolečine. Zavedati se je tudi treba, da alkoholizem bistveno povečuje tveganje za samomor, med socialnimi dejavniki pa osamljenost, izguba bližnje osebe, socialna izolacija in revščina.
Da bi znižali stopnjo samomorilnosti, je nujno potrebno sodelovanje med primarnim zdravstvom, psihiatričnimi in socialnimi ustanovami ter prostovoljnimi organizacijami. Splošna preventiva samomora pri starejših se dotika reševanja posebnih psihosocialnih problemov starostnikov (osamljenost, revščina, odvisnost od drugih oseb, omejena gibljivost, marginalizacija …) in ukrepov za zmanjševanje možnosti samopoškodovanja. Sem sodi tudi razvoj skupin za samopomoč, dnevnih centrov in organiziranje pomoči na domu. Posredna preventiva samomora pa ustvarja družbene razmere, ki omogočajo ohranjanje intelektualnih, čustvenih in socialnih sposobnosti starostnikov in podpira njihovo aktivno vključevanje v življenje.
