Pater AŠIČ - Z zelišči nad sladkor
Sladkorna bolezen je posledica delnega ali popolnega pomanjkanja hormona inzulina, ki nastaja v trebušni slinavki. Vzroki za nastanek te bolezni so najpogosteje dednost, debelost, psihična stanja, pa tudi pogosta vnetja, arterioskleroza in poškodba trebušne slinavke. Značilni znaki sladkorne bolezni so povečana žeja, povečan apetit, pogosto izločanje vode, krči v mišicah, srbenje kože, izguba teže.
Pri sladkorni bolezni je motena presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Najbolj je izražena motnja pri presnovi ogljikovih hidratov, ki se normalno razkrajajo monosaharide in glikogen. Monosaharidi dajejo celicam našega organizma energijo za delo in rast, glikogen pa se nalaga v jetrih kot zaloga. Pri diabetikih se ogljikovi hidrati v perifernih celicah ne morejo razgraditi v monosaharide niti ne nalagati v obliki glikogena ali masti, temveč se pojavljajo v krvnem obtoku kot povečan sladkor.
Ker se krvni sladkor izloča prek ledvic v urin, se zmanjša izkoriščanje ogljikovih hidratov. Bolnik hitro porabi še glikogen iz jeter. Telo začne metabolizirati maščobe in beljakovine, kar povzroča povečanje ketonov, kar vodi v acidozo, komo, lahko celo v smrt.
Inzulin je hormon, ki ga izločajo celice trebušne slinavke. V telesu se pojavlja kot prosta spojina ali pa vezan v kompleks. Za presnovo ogljikovih hidratov skrbi prosti inzulin. Vezan v kompleks, ki ga je veliko zlasti zjutraj in na tešče, ni aktiven. Ko se po zajtrku poveča sladkor v krvi, se vezani inzulin sprosti, da lahko steče presnova.
Inzulin pomaga glukozi vstopati v celice. Kadar inzulina ni dovolj, naraste količina glukoze v krvi, da bi večja koncentracija lahko prodrla v celico.
Zelo pomembne funkcije telesa delujejo tudi brez inzulina, denimo celice jeter potrebujejo za svoje delovanje le beljakovine in masti, črevesne celice prepuščajo glukozo brez inzulina, pa tudi celice živčnega sistema delujejo brez inzulina. Absolutno pa je inzulin potreben za delovanje celic perifernega sistema.
Sladkorno bolezen delimo na dva tipa. Tip I. nastane pri mladih ljudeh, tudi novorojenčkih zaradi popolnega pomanjkanja inzulina. Zdravimo ga z dodajanjem hormonov v obliki injekcij.
Za diabetesom tipa II. pa zbolijo starejši. Zdravimo ga z zdravili, ki spodbujajo izločanje večje količine inzulina iz trebušne slinavke. Pri odpovedi ledvic ali težjem prenašanju zdravil tudi sladkorni bolniki tipa II dobivajo inzulin v injekcijah.
Pri dolgotrajni bolezni lahko nastanejo komplikacije, denimo žilna obolenja,
obolenja srčnih arterij (pri tem je pomembna vloga holesterola); obtočne težave zlasti v spodnjih okončinah, kot so hladne noge, bolečine, slaba prekrvavitev; gangrena – odmiranje tkiva kot posledica slabe prekrvavitve; okvara ledvic;
retinopatia – motnja vida in diabetične neuropatije.
Pomagajo tudi zelišča
Sladkorni bolniki morajo upoštevati navodila o strogi dieti, ki vsebuje pet obrokov in je individualna.
V veliko pomoč so od nekdaj zdravilne rastline, in sicer:
tiste, ki povečajo izločanje urina in tako zmanjšujejo količino sladkorja v krvi: brezovi listi, koruzni laski, fižolove luščine, zlata rozga, lipa.
tiste, ki krepijo trebušno slinavko in nekako prevzamejo vlogo inzulina, da glukoza laže prodre v celico: borovničevi listi, regratove korenine, lakota, bela omela.
Priporočamo čaj za sladkorne bolnike, za katerega potrebujete:
borovničeve liste 20g
fižolove luščine 20g
bezgove cvetove 10g
lipo 10g
zlato rozgo 20g
korenine potrošnika 20g
Dve žlički čajne mešanice prelijete z 3dcl kropa. Čez 10 minut precedite in popijete. To ponovite trikrat na dan, vselej sveže pripravljeno.
