Poti iz osamljenosti

Dobro počutje | sep. '12

Sleherni izmed nas vsaj enkrat v življenju doživi kratkotrajno osamljenost: ko spremeni bivalno okolje, delovno mesto ali ko izgubi bližnjega. A to je le prehodno stanje, hudo pa postane, ko osamljenost traja dalj časa in ko postane kronična.

Poletna meseca sta bila zaradi neznosne vročine za nas, starejše zelo obremenilna. Ko sem v teh neprijetno vročih dneh razmišljala, o čem naj se pogovarjam v septembrski psihološki rubriki, mi je naključni znanec svetoval: »Mene in moje prijatelje, stari smo od 70 do 85 let, najbolj pesti občutek osamljenosti, čeprav jo skušamo preganjati na vse mogoče načine. Najbolj neprijetno pa je biti sam med ljudmi. Občasno smo radi v miru, tudi sami, a osamljenost je nekaj povsem drugega. Doživljam jo kot socialno izolacijo, kot zapor. Zmenkarske rubrike v revijah in knjige, ki o tem razpredejo, pišejo preveč učeno, neživljenjsko, zato nam nasveti niso vselej v pomoč. Mislim, da osamljenost najbolj znižuje kakovost življenja nas, starejših.«
Njegove besede so vredne razmisleka, še zlasti pa zaključek pogovora: »Napišite kaj v razmislek. Kaj ugotavljajo in svetujejo psihologi? Jaz in moji znanci se nenehno bojujemo proti osamljenosti, čeprav smo obkroženi z ljudmi. V našem bloku, kjer je veliko stanovalcev, mladih in starejših, po navadi gremo samo s pozdravom drug mimo drugega. Menim pa, da bi se morali odločno bojevati proti osamljenosti in njenim občutkom. Sam si prizadevam to mračno vsakdanjost razbiti na različne domiselne načine in izzvati prijetna čustva.«
Tako naš sogovornik. Kakšno pa je mnenje drugih, tudi strokovnih opazovalcev tega pojava? Pravijo, da lahko v zdajšnjem času govorimo celo o epidemiji osamljenosti. Nekateri jo celo poimenujejo socialna in duševna bolečina.

Najbolje zdravi topla beseda!
Če se malce ozremo naokoli, vidimo, da mnogi, »ki jih drugi vidijo osamljene«, sami nimajo takega občutka. Ne glede na leta in zdravje se trudijo svoje življenje na različne domiselne načine povezati z drugimi življenji.
Psiholog Cacioppo iz Univerze Ohio v svojih raziskavah ugotavlja, da je veliko osamljenih značajsko zadržanih, da imajo strah pred stiki in komuniciranjem z drugimi ljudmi, predvsem tujimi. Največkrat so jih že v otroštvu nenehno opozarjali: »Ko starejši govore, naj otroci molče.«
Priznati moramo, da se občutka osamljenosti najuspešneje rešimo, če nam kdo razumevajoče ponudi čustveno in socialno pomoč (ne v materialnem pomenu).
Pred nedavnim mi je naključna znanka častitljive starosti, ki živi sama, ob prijaznem pozdravu rekla: »Prisrčna hvala, da ste me poslušali. Čutim, da nisem več tako sama.« Sama menim, da je to najuspešnejša pomoč osamljenim. Razmislite o tem!
Danes vsi nenehno samo hitijo in socialni stiki med ljudmi vedno bolj drsijo navzdol. Mnogi osamljeni se vdajajo črnogledosti. In že to je eden od vzrokov, da zavračajo stike z drugimi. Tako se znajdejo v začaranem krogu. Očitno pa se ta življenjska shema v naši kulturi samo še razrašča.
V eni izmed nemških psiholoških revij sem prebrala, da je leta 2008 od 20.000 naključno vprašanih kar četrtina odgovorila, da se počuti osamljene. V reviji Brigitte pa je istega leta od 1.020 mlajših žensk na vprašanje: »Česa se najbolj bojite?«, 36 odstotkov vprašanih odgovorilo - »osamljenosti«. Šele nato sta se zvrstila odgovora - »bolezni in brezposelnosti«. Zastavljeno pa je bilo tudi vprašanje: »Česa se najbolj bojite v starosti?« Kar 43 odstotkov jih je odgovorilo - »osamljenosti«.

Ni vsak, ki živi sam, osamljen.
Mnogi skušajo poiskati človeka, ki bi mu lahko zaupali, predvsem pa se z njim pogovorili. To poskušajo na razne načine, tudi prek interneta in družabnih omrežij (facebook). Toda ali smo z njimi lahko na tak način resnično v toplem, prijateljskem odnosu, se sprašuje Sherry Turkle v svoji novi knjigi Izgubljen med sto prijatelji.
Osamljenim najbolj pomagamo s trohico sočutja. In prav tega danes tako zelo manjka. Najbolj žalostno pa je, da se tega čedalje manj zavedamo. A opozarjati na to je premalo! Pomembno je, da osamljenim ponudimo pozornost in tolažbo. Pogosto zadostuje že to, da se človeku ljubeznivo nasmehnemo in ga vprašamo, kako mu lahko pomagamo, še zlasti pa, da ga strpno poslušamo.
V vseh medčloveških odnosih velja princip recipročnosti: »Kakor zavpijemo v gozd, tako odmeva nazaj.« Kdor drugim izkazuje pozornost, toplino in pokaže dobro voljo, bo verjetno dosegel želeni uspeh.
Osamljeni se tudi pogosto sprašujejo, kako iz tega labirinta, kako obvladovati občutke osamljenosti. Eden najboljših načinov je, da osamljenosti pogumno pogledamo v oči. Poznam kar nekaj takih, ki se zaprejo v svoj dom med štiri stene, kot da bi bili v polžji hišici. A če boste venomer ostajali sami doma, čeprav še dokaj dobro gibljivi in vas še marsikaj zanima, ne boste nikoli srečali ljudi. Zavedajte se: človekova premajhna aktivnost vodi v osamljenost!
V naši reviji o tem kar pogosto razmišljamo, zato naj bo tokratni prispevek le droben kamenček v mozaik tvornega premisleka o osamljenosti!
Pomembno je že to, da se problema zavemo in da o njem razmišljamo. Že to je začetek poti iz osamljenosti. Je pravzaprav še več - to vliva optimizem, odvrača pesimizem; sili k razmišljanju o sebi in svoji prihodnosti.