Iz svetovalnice september 2012: Žalovanje je dolgotrajen proces
V svetovalnici se je oglasila triinšestdesetletna gospa, ki je marca letos izgubila moža. Bil je zelo bolan, proti koncu ga je hranila, previjala, prebedela je noči ob njem … skratka, zanjo je bilo minulo obdobje sila naporno in stresno. Zdaj je nemirna, ne prenese ljudi in njihove bližine, samo dela, ker se tako najlaže zamoti, da o ničemer ne razmišlja in tako ji dnevi hitreje tečejo. Ima občasno aritmijo srca, zelo povišan krvni tlak, vrtoglavice, včasih motnje ravnotežja, večinoma je tudi zelo utrujena. Po vseh preiskavah, ki pa niso pokazale nič posebnega, jo je njena osebna zdravnica napotila k psihologu na svetovanje.
Med pogovorom sva ugotovili, da gospa ves čas moževega umiranja in tudi po pogrebu ni mogla jokati, čeprav si je to želela. Tudi časa zase si ni vzela, ampak je vso energijo usmerila zgolj v fizično delo, saj ji je bilo samo tako laže. Svojcev in prijateljev nima, z znanci pa se ne želi družiti in jim razlagati, kako je z njo.
Žalost in žalovanje kot proces sta ne le normalna, ampak tudi nujna reakcija na izgubo bližnjega. Žalovanje je individualen proces, zato zanj ni predpisanega modela, koliko časa naj bi kdo žaloval in na kakšen način, saj smo ljudje zelo različni. Gospa je nujno potrebno žalovanje preprosto odrinila od sebe, vendar to ne pomeni, da je njena stiska odpravljena, kar se kaže v telesnih simptomih in poslabšanem zdravstvenem stanju. Delo je sicer dobra stvar, vendar le v pravi meri; vzpostaviti je namreč treba ravnovesje med delom in tem, kako priti v stik s svojimi čustvi in da jih ob pomoči predelati. Nihče se namreč ne more osvoboditi intenzivnih čustev, če jih v pogovorih vedno znova ne predela. Žalovanje je naporno, zanj porabimo veliko energije, kar se kaže tudi v telesnih znaki (utrujenost …).
Številnim ljudem je neprijetno v bližini ljudi, ki jih je prizadela smrt. Ker pa čutijo, da morajo kaj reči, lahko rečejo tudi kaj takega, kar žalujočega še bolj prizadene, kot so na primer sosedje tej gospe: »Nisi edina, tudi drugim se to dogaja«, ali »Saj bo bolje, čas bo že naredil svoje«, ali celo »Nehaj jokati in se spravi k sebi, do kdaj bo to trajalo …«
Za razvezovanje je potreben čas. Tako kot smo potrebovali v skupnem življenju čas, da smo se navezali na ljubljeno osebo, tako po izgubi potrebujemo čas, da se razvežemo z njo. To je tudi razlog, da je žalovanje dolgotrajen proces, ki traja mesece ali celo leta.
