Družina - svetišče našega življenja
Družina je zibelka življenja in ljubezni ter ima v življenju slehernega posameznika izredno pomembno vlogo. Vsakdo si želi ustvariti varno in prijazno okolje, kjer bosta družinskim članom izkazana ljubezen in toplina, kar bo krepilo občutke njihove pomembnosti in medsebojne privrženosti.
Sleherni par si instinktivno prizadeva ustvariti družinsko ozračje, kjer bodo vsi člani živeli polno življenje v vsem svojem dostojanstvu in kjer bodo dobili srečno in ljubečo življenjsko izkušnjo, in za svojo družino upa, da bo vsem preizkušnjam navkljub ostala trdna.
Vzgoje se učimo vse življenje
Otroštvo je obdobje človekovega življenja brez osamljenosti in izoliranosti, je čas, ko odgovorni odrasli pomagamo otroku odkrivati neizčrpno človečnost v vsej njeni veličini. Ljubeči starši nudijo otrokom okolje, v katerem lahko brezskrbno odraščajo in v polni meri razvijajo svoje fizične, čustvene in duhovne zmožnosti in sposobnosti. Vzgoja, ki vodi otroka v samostojno življenje, je umetnost, ki se je starši učimo vse življenje. Vzgoja zagotavlja otroku učenje temeljnih življenjskih in socialnih veščin, ki jih starši prek otroka prenašamo iz roda v rod. V svojem poslanstvu starši spremljamo vse tisto, kar pripomore k otrokovi rasti in vzponu celotnega človeštva, vendar pogosto nosimo težka bremena družinskih članov, ko se njihova barka premetava po valovih življenja.
Družina je temeljni kamen družbe, ki človeku omogoča razvijati njegove osebne sposobnosti, posameznikom daje oporo in moč, da ohranjajo upanje tudi takrat, ko se soočajo s hudimi preizkušnjami. Starši in otroci smo v svoji družini vzajemno solidarni in si med seboj pomagamo. Družine skrbijo za svoje ostarele člane, bodisi da ostanejo doma ali se preselijo v posebne ustanove. Ostareli člani varujejo družinske skrivnosti in delijo modrosti s člani mlajših generacij, s čimer vzdržujejo krog družinske tradicije in življenja.
Družina daje oporo in moč
Vsaka družina se kljub najboljšim željam in prizadevanjem sooča z obdobji stresa, bolečine, trpljenja in obžalovanja. Kljub temu pa ostajajo družine prvobitni vir človekove blaginje in svojim članom zagotavljajo čustveno varnost in ljubezen. Čeprav se struktura družine spreminja, pa še vedno ostaja najprimernejše okolje za osebno rast in razvoj - vse dokler ljubezen in spoštovanje drugih ne nadvlada posameznikove krize in stiske, zato lahko člani težavna obdobja sprejmejo kot priložnost za osebnostno rast, za spoznavanje samega sebe ter za krepitev (ali razpadanja) odnosov v njej.
Spominjam se mladostnih dni, ko se je vsa družina zbrala ob mizi, na kateri se je kadila velika skleda juhe. Spomnim se, da nas je mama nekega dne prosila, naj za trenutek prenehamo jesti in govoriti. Otroci smo se začeli hihitati, ko je mama nadaljevala: »Zdaj pa za trenutek poglejte drug drugega, zaprite oči in pomislite na srečo.« Naredili smo, kot je rekla, in naenkrat smo postali resni in se zamislili. Misli so se radovedno podile po otroških glavah in razmišljali smo o sreči, ki je prihajala iz kadečih se krožnikov, o sreči, ki nas je čakala na soncu, ko smo se brezskrbno igrali s prijatelji. Še danes se rada spominjam lepih trenutkov toplega doma, ko so se naši komolci dotikali in je mama s posebnim žarom v očeh govorila: »Otroci, ne pozabite, to je prava sreča.« Še vedno imam pred očmi podobo očeta, ki se je v takih trenutkih malce zmedeno oziral naokoli in v otroških obrazih iskal srečo. Potem je obrnil glavo k materi in jo radovedno vprašal: »Zakaj pa hočeš, da mislimo o sreči?« In ona je s posebnim sijajem v očeh odgovorila »Zato, da bo ostala z nami čim dlje, kot je to mogoče.«
Čeprav sodoben način življenja spreminja naše vrednote, si moramo tako posamezniki, kot tudi širša družbena skupnost prizadevati za take razmere, ki bodo ohranjale kakovost družinskega življenja. Družina za ohranjanje svojega poslanstva in dostojanstva svojih članov potrebuje tudi podporo in pomoč širše družbene skupnosti - tudi ekonomsko. Tega ne bi smeli pozabljati in zanemarjati politiki, nosilci in uresničevalci družinskih politik.
