Prigrizki iz obmorskih krajev

Dobro počutje | sep. '12

Med dopustovanjem v obmorskih krajih lahko podrobneje spoznavamo drevesa, ki nam dajejo senco pred vročim soncem ter okusne in uporabne plodove.

Pinjole – polne zdravih maščob
V Italiji pinije gojijo kot sadno drevje, saj so zelo cenjeni njihovi plodovi – pinjole, podolgovata semena, ki dozorijo v storžih. Obdaja jih trda, olesenela luska, ki jo je treba streti. Pinjole so ena najdražjih semen, vsebujejo pa predvsem vitamine B, železo in fosfor ter veliko zdravih, nenasičenih maščob.
Pinije niso zahtevne in uspevajo tudi na peščeni zemlji in na apnenčastih tleh. Pri nas najbolj slikovit drevored mogočnih pinij spremlja cesto med Strunjanom in Belvederjem. So zelo trpežne rastline. Vročina jim ne pride do živega, saj imajo drevesa globoke korenine, tako da lahko črpajo vodo tudi v času največje suše.
Na pinijah po navadi zrastejo prvi storži po šestih letih, dozorevati pa začnejo šele po desetem letu starosti drevesa ali še kasneje. Kar 50 kilogramov storžev je potrebnih za 10 kilogramov cenjenih semen. Ko storže strojno oberejo (od oktobra do pomladi), jih razprostrejo na ponjave, na soncu se storži  razprejo in iz njih izpadejo semena, ki jih nato strojno olupijo.
Pinjole imajo podoben okus kot mandlji in so vsestransko uporabne pri kuhi, lahko jih uporabimo za pripravo sladic. Primerne so tudi za izboljšanje okusa pri pripravi mesa, rib, zelenjave in omak. Še posebej je znana italijanska omaka pesto al genovese, ki jo uporabljajo za začinjanje minešter, v kombinacijami z drugimi začimbami pa tudi za druge jedi, predvsem za testenine. Pripravljajo jo tako, da v oljčno olje dodajo pinjole, baziliko, česen, sol in pikanten ovčji sir. Pinjole so lahko odličen prigrizek tudi presne ali pečene.

Žižola – bogastvo vitamina C
Žižola je trnato, do deset metrov visoko drevo, ki izvira iz Severne Afrike in Sirije, od koder so jo najprej zanesli na Kitajsko. Zato ji pravijo tudi kitajski datelj ali čičmak. Za drevo z manjšimi podolgovatimi usnjatimi listi so značilne rdečkasto-rjavo obarvane veje. Dobro prenaša nizke temperature, pa tudi sušo. Žižola cveti od maja do avgusta, majhni cvetovi pa so rumeno obarvani. Plodovi so zeleni in podolgovati ter na prvi pogled spominjajo na oljke, nekateri so tudi hruškasto oblikovani. Septembra se plodovi obarvajo rdečkasto-rjavo, užitni pa so šele, ko se zmehčajo, kar se največkrat zgodi v oktobru.
Žižole imajo sprva trdo meso, ki po okusu spominja na jabolka. Z nadaljnjim zorenjem se nekoliko osušijo in pridobijo meden okus, ki spominja na datlje. Sveže žižole vsebujejo zelo veliko vitamina C, celo nekajkrat več, kot ga je v limonah! Vsebuje tudi vitamine skupine B, aminokisline, od mineralov pa predvsem železo, fosfor, kalcij, magnezij in kalij. Plodove uživamo sveže ali posušene. Ponekod jih namočijo v tropinovec, s čimer dobijo še slajši okus. Zelene plodove lahko tudi kandiramo, iz povsem zrelih pa pripravljamo marmelado. Zreli plodovi so na sobni temperaturi obstojni le nekaj dni, čvrsti in zeleni pa obstanejo na hladnem tudi po več tednov. Iz žižol lahko skuhamo tudi čaj, ki deluje pomirjajoče. Sadeže kuhamo približno četrt ure.

Mandlji za sladokusce
Drevo je na prvi pogled podobno oljkam, dobro uspeva predvsem v Italiji, Španiji, Severni Afriki in Kaliforniji, rožnato bele cvetove mandljevcev pa lahko v pomladnih mesecih občudujemo tudi na Primorskem.
Dozorele plodove v trdi luknjičasti lupini obdaja tanek, kosmat ovoj, tako da so na prvi pogled podobni drobnim breskvam. Trdo lupino je težko streti in zato so mandlji naprodaj oluščeni, zmleti ali že predelani. Poznamo sladke in grenke mandlje, ki so pekočega okusa in celo strupeni. Iz njih izdelujejo eterična olja, ki se v manjših količinah uporabljajo tudi v živilski industriji.
V sladkih mandeljnih ni škodljivih snovi, vsebujejo pa veliko beljakovin, maščob, sladkorja, mineralov in vitaminov (E, B1,B2 in A). V večjih količinah celo znižujejo holesterol in lajšajo bolezni srca. Mandljevo olje priporočajo predvsem v času nosečnosti, v času dojenja in rasti, pri zaprtju, pomagajo pa tudi pri razpokani koži. Veliko se uporabljajo tudi v kozmetiki.
Mandlje lahko uživamo surove ali pečene. Odlično se podajo tako k pečenki kot k ribam, lahko jih dodamo k zelenjavni omaki ali pa so sestavni del sladic. V slaščičarstvu zmlete ali narezane mandlje uporabljajo za peko različnih sladic, največ pa jih predelajo v marcipan. Recept zanj sega vsaj v 15. stoletje, ko ga zdravnik Qualler Ryff iz Strassbourga omenja kot zdravilno snov. Po eni izmed teorij naj bi marcipan v Evropo prinesel Marco Polo z ene od svojih poti in so ga po njem poimenovali "Markov kruh".
Marcipan vsebuje mlete mandlje in sladkor v razmerju 2:1. Maso iz sladkorja in mandljev pražijo, da izgubi vlago in postane trdnejša, bolj primerna za oblikovanje. Surovi masi dodajajo še vanilin in rožno vodico (aromo iz vrtnic). Proti prehitremu sušenju pa masi dodajajo še škrobni sladkor, sorbitol ali glicerol.
Mandlji so naprodaj neolupljeni, olupljeni, sesekljani, narezani na palčke in zmleti, poleg tega pa lahko izbiramo še med praženimi ali nepraženimi. Če želimo s celih z mandljev sami potegniti kožico, jih prelijemo z vročo vodo, pustimo, da se nekaj časa namakajo, nato pa jedrca iztisnemo iz rjave kožice.