Vrtnarstvo Pavlin – že več kot 100 let sredi Ljubljane
Ko je praded Andrej začel z vrtnarstvom, je bilo daleč naokoli samo polje; ko je delo prevzel njegov sin France, so že začele okoli njih počasi rasti hiše. Hči Lučka pa je že sredi urbanega dela Ljubljane še modernizirala vrtnarstvo in na ljubljanski tržnici še utrdila sloves njihove butičnosti. Zdaj njena otroka sledita novim tokovom v vrtnarstvu, ki »segajo v nebo«. Vsa ta obdobja pa ostajajo v Vrtnarstvu Pavlin zvesti vzgoji rastlin v gredicah, kar sicer zahteva veliko dela, daje pa odlične rezultate – in te zelo cenijo njihove stranke.
Vrtnarstvo Pavlin že več kot sto let domuje na Vodovodni cesti v Ljubljani. Tudi ko je vrtnarstvo prevzel Andrejev sin France, so otroci v soseščini še lahko lovili fazane po okoliškem brinju, kakor se imenuje tudi bližnja gostilna. Danes je Pavlinovo vrtnarstvo oaza med pozidanimi ulicami.
Že od nekdaj pa je za okoliškim prebivalcem pomenilo Vrtnarstvo Pavlinovih pravi biser. Očarala je tudi slikarja Jamo, saj je na sliki, ki jo je poimenoval Bežigrajski vrtovi, naslikal prav njihove pisane gredice cvetja in sadik zelenjave.
Za Bežigradom so takrat še lovili fazane
Leta 1910 – torej pred davnimi stotimi leti – se je Andrej Pavlin iz Gamelj preselil za Bežigrad, kjer je na koncu mesta kupil lep kos zemlje in začel gojiti sadike zelenjave, pa tudi cvetja. Začetki so bili težki, saj se je Andrejeva žena Lizika sprva z »jerbasom« na glavi vsako jutro odpravila na Vodnikov trg prodajat zelenjavo; cizo so kupili šele kasneje. Kaj je vrtnarjenje pomenilo družini, pove podatek, da se je temu poklicu zapisalo kar pet od šestih sinov, ki sta jih imela Andrej in Lizika. Andrej Pavlin je bil zelo napreden in podjeten, saj je znal gledati daleč naprej. Ne le zelenjavo, vzgajal je tudi okrasno cvetje in celo palmo je bilo mogoče kupiti pri njem, saj je imel rastlinjak, ki so mu takrat rekli »palmhaus«. Za palme so se zanimali predvsem hoteli in redki imenitneži. Andrejevega starega rastlinjaka, ki ga je »naslonil na hišo«, ni več, pa tudi njegove prvotne hišice ne; je pa zato v Vrtnarstvu Pavlin veliko novosti, saj so bili prav vsi gospodarji, vključno z zdajšnjimi, zelo napredni in sprejemljivi za novosti.
Na domu ob Vodovodni cesti pa je ostal France. Danes jih šteje že 88, toda leta zanj niso ovira, da ne bi še vedno kaj dobrega postoril, predvsem pa so dragoceni njegovi nasveti. Ko je po očetu prevzemal vrtnarstvo, je bilo vse še precej drugače, pravi. Zalivali so s težkimi zalivalkami. Potomci pravijo, da je Vrtnarstvo Pavlin zrastlo pod zalivačo mame Marjete in ata Franceta. Poskrbela sta tudi, da je vrt dobil novo podobo, postavila sta dodatne rastlinjake in nove tople grede in s kakovostnim naborom sadik postavila svojo dejavnost v vrh butičnega vrtnarstva. Pri Pavlinovih je torej skozi leta nastajalo veliko novosti, toda nekaj ostaja enako kot nekoč: še vedno pokrivajo gredice s steklenimi pokrovi, le da je to delo danes enostavnejše. Takrat pa so gospodarju prihiteli na pomoč otroci iz vse ulice; le kako ne bi, saj so bili vedno dobro nagrajeni. Pavlinovi so od nekdaj znali ceniti delo.
Babi Marjetka, mami Lučka in novi rod
Na ljubljanski tržnici je pod kipom Valentina Vodnika »že od nekdaj« stojnica Vrtnarstva Pavlin. Sprva je tam prodajala Lizika, nato jo je zamenjala snaha Marjetka. Doma je bila s kmetije na Ježici, s Francetom pa sta se spoznala – kje drugje kot na tržnici. Še vedno je gospa Marjetka občasno na stojnici ob »Vodniku«; s svojim več kot 60-letnim stažem je pojem ljubljanske tržnice. Pozna in ceni jo veliko Ljubljančanov, tako kot tudi hčerko Lučko, ki je od staršev prevzela vrtnarstvo. Tudi ona ga je modernizirala, ga obogatila s sodobnim rastlinjakom, prilagojenim potrebam novih sort, in uspešno nadaljevala delo staršev. Dandanes v vrtnarstvu Pavlin še vedno po svojih počeh delata stara starša France in Marjeta, hči Lučka in njena dva odrastla otroka – Metka in Branko, ki formalno vrtnarijo tudi vodita. Metka je od malega vedela, kaj bo – to, kar je njena mamica. Sin Branko pa se je odločil za študij ekonomije. V družini Pavlin so bili otroci od malega vključeni v delo, saj so rasli z rožicami in zelenjavo, toda mlademu fantu se je zahotelo še česa drugega. Poleg tega ima še vedno rad adrenalinske športe, rad surfa in še marsikaj bi se dalo našteti.
Kljub delu pa so si znali vzeti tudi proste dni, zato Lučkini otroci niso bili prikrajšani za počitnice in za vse, kar sodi zraven. »Praded in ded sta bila navajena predvsem delati, mi si pa že znamo porazdeliti delo in oddih,« pravi Branko. Po študiju se je zaposlil, saj sta ga privlačila globalna ekonomija in svet delnic in financ. Dve leti je preživel tudi v Romuniji, kjer je spoznal svojo ženo Alino in tudi to, da pogreša dom, da je lepo gledati, kako rastejo rožice in ne le grafi. Zato se je vrnil domov in svoje znanje in sposobnosti usmeril v vrtnarstvo. Za delo v vrtnarstvu pa je poprijela tudi žena Alina.
Zasadimo nebo
Ob našem obisku je bila Metka z otrokoma na dopustu, zato nam je vrtnarstvo razkazal Branko, ki rad poudari, da je Lučkin sin in da z mamo vedno rad dela. Mama Lučka velja za legendo v ljubljanskem gojenju vrtnin. Sončne vodenke, ki med drugim krasijo njihovo vrtnarstvo, so njena najljubša roža. Takrat, ko so na naš trg šele prihajale te lepe, velikocvetne in živopisne vodenke, je njihovi vzgoji namenila veliko pozornosti.
Ker gre razvoj tudi v njihovi panogi strmo navzgor, nam Branko pokaže novejše tokove v novodobnem vrtnarstvu. Predvsem so to vertikalne rešitve zasaditev; te so še zlasti primerne za urbana območja, kjer je obdelovalne zemlje malo, sivih sten pa veliko. S posebnimi moduli za zasajanje sten, ki imajo avtonomen namakalni sistem, lahko po novem gojimo zelenjavo, rože ali dišavnice kar na balkonih, fasadah in strehah. Nova filozofija vrtnarjenja se skriva v geslu 'zasadimo nebo!', pravi Branko. Zanimive so tudi posode, ki jih lahko zlagamo v višino in tako prihranimo prostor, saj si vrtiček oblikujemo v nadstropjih. Branko pa ob tem opozori, da ni vsa zelenjava primerna za gojenje na majhnem prostoru. Zato je treba dobiti pravi nasvet, kaj bo uspevalo na balkonu, denimo. Pokaže nam bogato rodne paradižnike in paprike iz nabora balkonskih sort, ki uspevajo v malo večjih »navadnih« lončkih. Pavlinovi so vedno sledili svetovnim tokovom tako pri okrasnem cvetju, kot novih sortah zelenjave.
Ljubljanska ledenka ni več, kar je bila nekoč
Njihove stalne stranke jih raje kot na tržnici obiščejo v vrtnarstvu – tam je izbira najbolj bogata, saj ne morejo na tržnico pripeljati vsega, kar pridelajo. Poleg tega pa stranke dobijo še kak dragocen nasvet za vzgojo rastlin. V pogovorih se pogosto spominjajo tudi znamenite ljubljanske ledenke. Toda ta je že preteklost, saj so današnje sorte vzgojene tako, da je glavica sicer manjša, je pa zato bolj odporna za škodljivce ter poznejše prehajanje v cvet. Z nostalgijo govorijo tudi o starih, avtohtonih sortah krompirja in druge zelenjave, ki je ni več.
Kljub novostim in tako rekoč industrijski vzgoji rastlin, pa Pavlinovi še vztrajajo pri klasični vzgoji sadik v gredah. To sicer zahteva veliko več dela – samo letos so morali že trikrat reševati sadike pred točo! »Smo butična proizvodnja in naši kupci pričakujejo najboljšo kakovost. Ker vzgajamo sadike v gredah, torej na prostem in brez umetnih gnojil, so rastline tudi bolj utrjene kot tiste iz rastlinjaka. Kot majhno vrtnarstvo si tudi ne moremo in ne smemo privoščiti kala – biti moramo torej tako rekoč stoodstotno uspešni,« razlaga Branko. Za vrtnarje njihovega kova se sezona konča 1. novembra in krizanteme in mačehe sta njihova zadnja produkta pred zimo. Le dva meseca imajo nato zatišja, da se pripravijo na novo sezono.
Branko in njegov ded se proti večeru sprehodita med gredicami. Ded se spomni, kako so ob večerih zalivali, zdaj pa to opravi sodoben sistem za zalivanje … Pri njem oživijo spomini, pri Branku pa načrti za prihodnost. Pokaže mi kataloge z zanimivimi novostmi; pozornost pritegne nenavadna roža. »To je pa moja najljubša roža - pritlikavi lizianthus. Je v roza, beli, vijolični in še kakšni barvi. Njegova višja različica je namenjena za rezano cvetje, pritlikava izvedba pa je čudovita za lončnice, saj zažari kot zelo lep in bogat šopek…« Res bi bilo škoda, če se ta mladi ekonomist ne bi odločil za to, da bo skupaj s sestro nadaljeval tradicijo vrtnarstva Pavlin. Ko ga poslušam, kako navdušeno govori o dišavnicah, o kolerabi, ki je mehka »kot maslo«, pa o lepem pritlikavem lizianthusu ... je jasno, da ima tudi on vrtnarjenje v krvi. Ded in mama pa sta zadovoljna, ker oba vnuka tako odlično nadaljujeta družinsko tradicijo.
