Za sedem podgorskih vasi le ena trgovina
»Gručasta vasica Gorenje, ki leži pod Sv. Lovrencem (1019 m) in Otavnikom (831 m), se v pisnih virih prvič omenja že v letih 1299 in 1300; je eno od sedmih podgorskih naselij, vključenih v dve krajevni skupnosti. KS Bukovje poleg moje rojstne vasi sestavljajo še Belsko, Predjama in Bukovje, KS Studeno pa Strmca, Lohača in Studeno. Podgora, ki jo z vseh strani obdajajo obsežni gozdovi, je po obsegu in obljudenosti skromen svet, saj na celotnem njenem območju živi le 971 prebivalcev ali približno petsto manj kot v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta bili odposlani stari razglednici Gorenja in Belskega,« začenja odstirati podobe podgorskih krajev 73-letni upokojeni mizar Alojz Požar, ki je leta 1980 začel načrtno in prizadevno zbirati podatke o ljudeh in dogodkih v Podgori, na podlagi katerih je s pomočjo bratranca, upokojenega univ. dipl. ekonomista Andreja Miklavčiča letos nastal bogat krajevni zbornik »Odmevi iz Podgore«.
»Predmet Požarjevega zanimanja za pretekle dogodke iz okolja, kjer živi, so bili od nekdaj odnosi med ljudmi, razvoj posameznih vasi, politični, gospodarski in kulturni dogodki, ki so krojili razvoj Podgore. S pogovori s starejšimi ljudmi, s požrtvovalnim brskanjem po arhivih župnišč, muzejev in državnih arhivov se je dokopal do mnogih skritih resnic, jih vestno arhiviral in tako skozi desetletje ustvaril bogato zakladnico dokumentov, zapiskov, slik in drugih listin,« opisuje Andrej Miklavčič nesporne zasluge skromnega in prizadevnega Jožinovega Alojza, da se je ohranilo toliko veselih in žalostnih dogodkov, ki skozi stoletja spremljajo življenje Podgorcev.
Grenak spomin na leto 1943
Ob tem poudari, da so bili ljudje v teh krajih od nekdaj odvisni predvsem od gozda, ki jim je dajal zavetje, les in zaslužek. Podjetnost tod ni bila na kaki posebni ravni, razen kakega mizarja, kovača, gostilničarja, mehanika in elektrikarja. Le Javor iz Pivke je po drugi svetovni vojni nekdanjo žago pri Belskem razširil v sodobno tovarno opažnih plošč in tako zaposlil nekoliko večje število domačinov. Danes le še nekaj Podgorcev vsak dan zaide na delo v gozd. S kmetijstvom, skoraj izključno živinorejo, se ukvarja malo ljudi.
»Gorenje je bila sredi prejšnjega stoletja srednje velika vasica, z okoliškim svetom na jugu povezana s cesto v Bukovje in Postojno, na severu pa z makadamsko cesto proti Sv. Lovrencu, z drugo, prav tako makadamsko pa z osrčjem hruševskih gozdov proti Logatcu, Hrušici in Colu. Prvi zametki vasi so morali nastati v srednjem veku, saj ni nobenih poročil o staroselcih. Vas leži na razmeroma visoki in privzdignjeni plodni ravnici na dobrih 600 metrov nadmorske višine. Potisnjena je prav na obrobje gozdov, zaradi česar so se tu ljudje skozi stoletja ukvarjali ne le s kmetijstvom, temveč tudi z gozdarstvom. Vas je bila znana kot eno od notranjskih središč, kjer so bili doma vešči in pridni furmani, ki so iz gozdov pretovorili gore lesa,« pripoveduje Alojz Požar in se z neprikrito grenkobo na obrazu spomni 30. septembra 1943, ko so Nemci do tal požgali vas; ogenj je prizanesel le eni hiši in cerkvi, 26 domačij pa je pogorelo.
»Nemci so se že sredi dopoldneva lotili požiga. Ljudi so najprej nagnali iz hiš in jim prepovedali, da bi iz njih karkoli vzeli - vse je moralo zgoreti. Ljudje, povečini ženske, starčki in otroci, so prestrašeni jokali in tavali po vasi. Moških, kolikor jih je bilo takrat doma v Gorenjah, med požarom ni bilo v vasi, ker so pravočasno pred Nemci zbežali na višje obrobje gozdov in od tam zgroženi opazovali, kaj se dogaja v vasi. Ljudje so ostali brez domov in so se morali po odhodu požigalcev zasilno naseliti v ruševinah pogorelih hiš ali si poiskati začasen dom pri sorodnikih. Požig vasi je v Gorenjah še povečal revščino, ki je med ljudmi že sicer vladala zaradi vojnih razmer,« opisuje pretresljivi dogodek tedaj štiriletni Alojz, ki se je moral z materjo preseliti v Brinje pri Landolu. A gorja zanju še ni bilo konec; kmalu zatem so Nemci v Šmihelu pod Nanosom ustrelili njegovega očeta Alojza in strica Jožeta, ki sta partizanila v okoliških gozdovih. Takoj po vojni se je začela obnova vasi, pri čemer so Gorenjcem priskočili na pomoč tudi ljudje iz sosednjih krajev in od drugod. Tako so v petih letih obnovili 80 odstotkov stanovanjskih hiš.
Cerkev sv. Lenarta z dvema opasiloma
Ob opazovanjem razglednice Gorenja iz leta 1924, ki prikazuje središče vasi, se je pogled našega prijaznega sogovornika najprej ustavil na pročelju osrednje hiše z dvojezičnim napisom »osteria – gostilna«: »To je bila gostilna Ivana Jurce Pri birtu, ki jo je dobil od očeta, prav tako Ivana Jurce. Ta je bil prav poseben mož, ki je imel največ zaslug, da se je ob koncu 19. stoletja v vasi razmahnilo tudi sadjarstvo, saj je leta 1892 prinesel prve sadike sadnega drevja, od katerih tudi na našem vrtu še vedno rasteta in rodita hruški moštnici. Z njim pa je povezana zanimiva anekdota: ko je pri 49 letih hudo zbolel, je šel k zdravniku v Planino, ta pa ga je posvaril, da bo živel le še tri do štiri leta, če se ne bo vsak dan knajpal, pri kosilu popil po dva decilitra vina in zmerno fizično delal. Ivan Jurca se je tega priporočila dosledno držal in dočakal tri mesece manj kot sto let! Gostilno Pri birtu je po Ivanu prevzel sin Viktor Jurca z ženo Danico in nato njun sin Benjamin ter njegova žena Jožica, ki jo je pred osmimi leti zaprla, tako da so zdaj v tej hiši le še bivalni prostori trdne kmetije z dobrimi gospodarji.
Za podružnično cerkev sv. Lenarta, ki sodi v župnijo sv. Jakob v Studenem, je v cerkvenih virih sicer zapisano, da se prvič omenja leta 1460, toda ko sem raziskoval njeno notranjost, sem na freskah odkril letnico 1404, kar pomeni, da je zagotovo obstajala že tedaj. Ko je leta 1908 v bližnjo lipo udarila strela, je cerkev pogorela, vendar so jo že čez štiri leta obnovili. Gorenjska cerkev se postavlja z redko posebnostjo, da ima kar dve opasili (žegnanji): na angelsko nedeljo v septembru je posvečena domačemu zavetniku, prvo nedeljo po 21. juniju pa sv. Jedrti. Do tega je prišlo sredi 18. stoletja, ko so roparji oskrunili cerkev sv. Jedrt pri Stari pošti v Hrušici in ko je goriški nadškof Karel Mihael Attems zaukazal, da jo morajo obnoviti in v njej spet postaviti oltar. A ker tega niso storili, je hrušiško cerkev zaprl, njen zvon, kelih, svetnike ter del opreme pa dal prenesti v cerkev sv. Lenarta v Gorenju,« zgodovinske dogodke, podatke, letnice imena prepričljivo navaja Alojz Požar ter še pristavi, da je levo od zvonika na fotografiji najprej Magajnetova hiša, nato hlev in zdaj lepo obnovljena Gregčeva kašča.
Sosednja vas Belsko s podružnično cerkvijo sv. Justa je nekoliko mlajšega nastanka, vendar pa je bil njen hitrejši razvoj povezan predvsem z žago in kasneje zgrajeno tovarno opažnih plošč jugovzhodno od naselja, ki sta bila pomemben vir preživljanja za vse tamkajšnje prebivalce. Podgorski raziskovalec krajevne zgodovine Alojz Požar sicer ne skriva zadovoljstva, da so se ti kraji dodobra razvili, vendar pa se težko sprijazni z dejstvom, da je zdaj za vseh sedem vasi le še trgovina v Bukovju ter dve gostilni in dva bifeja, medtem ko so imeli včasih tri trgovine in deset gostiln.
