Spomini na slamnikarstvo

Zgodbe | sep. '12

Poleg čebelarstva predstavlja slamnikarstvo vrh ljudskega znanja, ki je v določenem obdobju našo deželo postavilo v vrh evropskega dogajanja. Le kako je mogoče, da je preprosti slovenski človek, ki mu je bila glavna skrb vsakdanje preživetje, posegel v vrh evropskega znanja?

Da so bili domžalski slamniki pred sto leti vodilni v evropski areni visoke mode, nam na najbolj preprost in slikovit način kaže dogodek iz leta 1912, ko se je ljubljanski arhitekt Rudolf Petz na potovanju iz Londona ustavil v Parizu in tam v veliki trgovini s klobuki izbiral in izbiral, a noben slamnik ni bil dovolj dober zanj. Naposled je prodajalka postavila predenj svoj zadnji adut. Ko tudi ta slamnik izbirčnemu kupcu ni bil všeč, je pariška prodajalka ogorčeno in užaljeno vzkipela: »Kaj, ta slamnik vam ne ugaja? To je vendar pravi domžalski slamnik!«
»Pravi domžalski slamnik«! je bil torej visoka pesem v evropskem svetu visoke mode. V skromnih življenjskih razmerah pa naš človek ni imel možnosti, da bi izbiral med dragocenimi slamniki, pa čeprav je šlo za izdelke domače obrti in je bila slama značilna spremljevalka življenja starosvetne slovenske vasi.

Iz ljudskega izročila …
Kmetovo leta se je začenjalo ob pustu s sežigom slamnatega pusta, ko so naši dedje s tem dejanjem preganjali zimo. Pomlad je v deželo prinesel zeleni Jurij, ki se je  moral najprej spopasti z  raboljem, v slamo in kožuh oblečenim možem. Vsako leto  ga je premagal – tako je pomlad premagala zimo. Ob žetvi so naši kmetje  previdno ravnali s  slamo, saj so z njo pokrivali strehe svojih domov. Spali so na slamnjači – s slamo napolnjeni žimnici. Iz slame so si pletli  pokrivala, obutev, preproge in  še marsikaj.  Snop slame so imenovali škopnik,  Škopnik  ali Škopnjak pa se je imenovalo  skrivnostno bajeslovno bitje, ki je nekdaj posedalo  po slamnatih strehah vaških domačij. 
Stara domžalska  prerokba  pa svari: Takrat bo hudo na svetu, ko ne bo naša slama več dobra in bodo ljudje tako prevzetni, da jo bodo hoteli od drugod.  Ob teh preroških besedah se bomo tiho zamislili  v  zdajšnji čas, ki je zazrt v tujino. Čas domžalskih slamnikov je poznal drugačne vrednote, kot so skromnost,  tovarištvo in trdo delo, ki je ljudi  družilo z  vedrino in veselo pesmijo. Stari slamnikarji se radi spominjajo tistih časov, ko
ob dolgih večerih okrog tople peči
kite iz slame smo pledli stari in mladi.
Zbrani pri nas, jutri pri sosedu ali pri vas,
v družbi veseli ob petju in šalah bil krajši je čas.

Pletenje slamnatih  kit je bila veščina, ki so jo prebivalci Domžal in domžalske okolice odlično obvladali. Pletli ali pledli so kite na  štiri slamice, na pet slamic, na sedem … pa celo na enajst,  trinajst,… devetnajst slamic!  Spretni prsti izurjenih pletilcev  so kar 25.000-krat  zavili  bilke  za 25 metrov slamnate kite. To so naredili v enem dnevu  za plačilo 10 do 12 vinarjev. Kakšno plačilo je to bilo, nam še lahko pojasni ženica v domžalskem  domu za ostarele. Pletla je slamnate kite od konca novembra do konca marca in si iz zaslužka ob veliki noči kupila nov predpasnik.
Po vaseh so hodili kitarji, ki so izdelovalcem slamnikov odnašali pletene slamnate kite. Njihovo življenje ni bilo lahko. Slamnate kite so zbirali predvsem v zimskih mesecih, saj je bil to čas pletenja kit. Na pot so odhajali zelo zgodaj zjutraj, saj jih je čakalo celodnevno kolovratenje po zasneženih hribih in od domačije do domačije. Bili so slabo oblečeni, tudi njihova obutev ni bila primerna za zimski čas, tovor pa od hiše do hiše težji …

… do svetovne slave
Začetke slamnikarstva na Domžalskem je opisal pisatelj Janko Kersnik, ki je domoval v gradu Brdo pri Lukovici - sredi slamnikarskega področja. Kersnik pripoveduje, da je z brodom pri Sv. Jakobu prišel v Domžale nek capin z Laškega.  Prosil je za prenočišče pri  Mačku.  Gospodar je hotel neznanca spoditi,  vendar mu je na prošnjo svojega sinčka dal večerjo in mu dovolil  prespati v hlevu.  Naslednje jutro je gospodarjev sinček obiskal berača v hlevu.  »Plačati ne morem, kar si storil zame, vendar te bom nekaj naučil,« je berač dejal otroku. Vzel je v roke nekaj bilk slame in začel plesti. Ves dan sta berač in otrok pletla in do večera sta imela spleteno že tako dolgo slamnato kito, da je zadostovala za klobuk. Berač ga je sešil. Ko se je deček naučil narediti slamnik, se je berač poslovil od hiše in dejal: »To ti zapustim. Tebi in tvoji hiši, bodi to plačilo za blagoslov.«
Mnogo let pozneje je na mestu. kjer je stala dečkova kmečka hiša, zrasla tovarna. Njen lastnik je bil potomec dobrosrčnega dečka …
Izjemno lepo izdelanim slamnikom je hitro rasla slava doma in na tujem. Počasi je slamnikarstvo postalo obrtna dejavnost in kasneje, ko je postalo industrijska dejavnost, so v Domžalah zrasle večje in manjše tovarne slamnikov. Njihovi lastniki so bili povečini Tirolci. A kljub vse večji slavi domžalskega slamnika  je bilo vse manj in manj dela v slamnikarstvu. V začetku  dvajsetega stoletja  je bolezen trte in  vse večja gospodarska stiska  neusmiljeno pognala čez lužo na tisoče naših rojakov,  tudi domžalske slamnikarje.
V času po prvi vojni  je domžalsko slamnikarstvo  spet dobilo  nov zagon. Domžale so leta 1925 postale trg, do tedaj so bile samo vas, a bile so vas,  ki je imela vse  značilnosti velikega mesta.  Domžale so tedaj imele pet velikih tovarn Tirolcev, skoraj dvajset večjih obrtnih slamnikarskih delavnic v lasti domačinov, imele so velik kulturni dom, sokolski dom, dve godbi,  celo dve nogometni moštvi in še veliko tega, na čemer so Domžalci gradili svojo samozavest. Tovarna Univerzale je združila domžalsko  slamnikarsko znanje, moči in delavnost. Domžalski slamnik je nosil vojvoda Windsorski in britanski predsednik Antony Eden, dokler se ni nad Evropo zgrnil vihar druge svetovne vojne.
Danes slamnate kite plete le še nekaj deklet in žena v Krašnji. Prihodnjim rodovom pa bo dragoceno dediščino spretnosti, ki je polna tri stoletja preživljala številne družine, ohranjal Slamnikarski muzej. Veliko predmetov zanj je prispeval tudi Matjaž Brojan, avtor obširne knjige Slamnata sled Domžal, ki je pred nedavnim izšla v založbi domžalskega Kulturnega doma Franca Bernika in po kateri smo povzeli tudi naš prispevek.