Košutica z dvema vrhovoma

Prosti čas | sep. '12

Na zahodnem grebenu Košute v Karavankah, tik ob avstrijsko-slovenski meji, se dviguje osamljeni vrh Košutica (1968 metrov, tudi Ljubeljska Baba, Baba in Korošica), ki jo na vzhodu od srednjega masiva Košute loči Hajnževo sedlo, stari prelaz Ljubelj pa od zahodno ležečih Palca in Vrtače. Čez Košutico pelje markirana pot, ki se začenja tik za nekdanjim mejnim prehodom Ljubelj na avstrijski strani in z vrha Košute dalje teče po slovenski strani vse do Košutnikovega turna (2133 m), ki je najvišji vrh v masivu Košute.

Na Košutico pelje več poti, najlažja je iz Podljubelja prek planine Korošice, ki se na planini deli na lažjo lovsko in težjo plezalno Hajnževo pot, slikovitejša pa je tista prek starega Ljubelja, ki smo jo izbrali za današnji izlet.

S potjo, ki traja okoli dve uri in pol, začnemo na mejnem prehodu Ljubelj (1058 m). Cesto, po kateri hodimo do Koče na Ljubelju, so okrog leta 1573 zgradili koroški in kranjski deželni stanovi, tik pod vrhom prelaza pa skopali okoli 100 metrov dolg predor. Cesto so kasneje večkrat širili, med letoma 1725 in 1728 pa so odstranili strop predora in ga spremenili v 130- metrski skalni usek. Po koncu del so postavili na sedlu dve piramidi v čast cesarju Karlu VI., ki je ob tej priložnosti potoval čez Ljubelj na Kranjsko.

Da je tod potekala trgovska pot že v antiki, pričata dva rimska oltarja ob cerkvi sv. Lenarta v Brodeh (na avstrijski strani) in v Podljubelju. Promet je prek gorskega prelaza potekal vse do 2. svetovne vojne, ko je leta 1941 z avstrijske strani čez prelaz na Gorenjsko vdrla nemška okupacijska vojska. Veljal je za najbolj strm cestni prelaz na celotnem območju Alp (ponekod na gorenjski strani je naklon presegal 28 %). Med letoma 1943 in 1944 so vojni ujetniki iz koncentracijskega taborišča Ljubelj (»podružnica« Mauthausna) in delavci podjetja Universale prebili okrog 1,8 kilometrov dolg cestni predor, ki je obnovljen in je v uporabi še danes. Tako je ljubeljski predor postal najkrajša povezava med Ljubljansko in Celovško kotlino.

Še malo po Avstriji
Od Koče na Ljubelju (1370 m), do katere smo hodili eno uro, nadaljujemo skozi skalni usek navzdol po cesti v smeri Avstrije. Po nekaj sto metrih zavijemo ostro desno, na kar nas opozorijo rumeni kažipoti, in takoj ob količku s številko poti 650 ponovno desno navkreber na gozdno pot.
Pot pelje rahlo navzgor po lepo nadelani stezi skozi gozd do prepadnega grebena, s katerega se nam odpre pogled na Gorenjsko z Begunjščico ter na Palec in Vrtačo. Nadaljujemo po grebenu pod Rjavo pečjo (1614 m) in prek pašnikov Grunta (1627 m). Tu se nam z desne priključi pot od nekdanjega taborišča, nadaljujemo pa naravnost po grebenu in ob mejni ograji. Na nekaterih delih, predvsem po grebenu, je pot izpostavljena, zato previdnost ne bo odveč. Na strmih zahodnih pobočjih Grunta so na poti za lažjo in varnejšo hojo vdelane lesene stopničke. Dosežemo razpotje, s katerega se levo odcepi pot na Dovjakovo sedlo, z desne pa se priključi pot s planine Korošice.
Od tod dalje se počasi po dobro uhojeni poti po razglednem grebenu med ruševjem in skalami in po razglednih travnikih vzpnemo do vrha. Na njem sta kovinski križ in skrinjica z vpisno knjigo, v bližnji skali pa je vdelan žig.
Košutica ima pravzaprav dva vrha, ki ju loči ozka skalna škrbina, v katero se spustimo ob jeklenici, na drugi strani pa se vzdignemo s pomočjo oprimkov in smo na sosednjem vrhu.
Sestopimo po poti vzpona ali pa se vrnemo prek planine Korošice do ceste, ki pelje na Ljubelj, oziroma do izhodišča, kjer smo pustili prevozno sredstvo. Če se bomo vrnili prek planine, potem na razpotju, ki smo ga omenili zgoraj, zavijemo levo na označeno pot za planino Korošica. V pastirski koči imajo čez poletje planšarske dobrote, ki nam povrnejo moč za spust v dolino.
Z Ljubelja do vrha smo porabili tri ure in prehodili 910 višinskih metrov. Pot je lepo vidna na planinski karti Karavanke – osrednji del.

V bližini …
Ko se vračamo, so ob cesti na desni vidni betonski temelji nekdanjega južnega koncentracijskega taborišča s spominskim obeležjem.
Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo zgrajeno leta 1943 na obeh straneh ljubeljskega predora kot pomožno taborišče taborišča Mauthausen. Prevladovali so jetniki iz Francije, Poljske in Rusije, med njimi je bilo tudi nekaj Jugoslovanov. Na številne pritožbe gradbenega podjetja, ki je s pomočjo jetnikov gradilo ljubeljski predor, da so jetniki pretepeni in nezmožni za delo, so komandanta taborišča Juliusa Ludolfa zamenjali. Nasledil ga je Jakob Winkler, ki pa ni bil nič boljši. Jetnike, ki niso bili več zmožni za delo, so transportirali v Mauthausen ali pa so jih usmrtili z injekcijo bencina v srce (kar so imenovali »lepa smrt«). Leta 1950 so na mestu, kjer je bilo taborišče, zgradili spomenik in prostor razglasili za zgodovinsko-spominski kraj. Na trpljenje jetnikov opominja kip Borisa Kobeta iz leta 1954, delovanje taborišča pa je predstavljeno v muzeju v kleti nekdanje karavle.

Adrenalinski park Ljubelj z gostiščem je le nekaj sto metrov oddaljen od ceste in je prvi adrenalinski park v Sloveniji. Obiskovalci se lahko preizkusijo na visečih mostovih, orjaških gugalnicah, visečih stopnicah …, ter na zaprekah, ki so postavljene v bližnji soteski. Programa se lahko udeležijo osebe z vsaj 150 centimetri telesne višine, otroke, mlajše od 12 let pa morajo ves čas spremljati starši.