Solidarnost je še kako živa
Medgeneracijska solidarnost je socialna povezanost med generacijami. Pomeni pozitivne vidike povezovanja med ljudmi, kot so toplina, naklonjenost, privlačnost, interakcija, nudenje pomoči, kot jo kdo potrebuje. V slovenski družbi pa zadnja leta trenja, do katerih prihaja v javnih razpravah o spremembah socialne in pokojnine zakonodaje, dajejo vtis, da se prepad med generacijami poglablja in da zlasti mladi in stari državljani nimajo enakopravnega položaja v družbi.
Temu ni tako, pravi Valentina Hlebec, doktorica sociologije in profesorica na fakulteti za družbene vede, ki proučuje življenje starejših ljudi in različne vidike medgeneracijskega sožitja.
V zadnjem desetletju smo posvečali veliko pozornosti starejšim, letošnje leto je razglašeno za leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, kmalu bo svetovni dan starejših … Kaj pa imajo starejši v resnici od tega?
Če pogledamo malce dlje v preteklost, tja v leto 1991, lahko rečemo, da so starejši danes bolj vidna družbena skupina. Niso več tako odrinjeni na rob družbe in nevidni, kot so bili še v ne tako davni preteklosti. Večjo prepoznavnost ter poudarjanje aktivne vloge starejših v zdajšnji družbi je mogoče opaziti v različnih oblikah; tako, denimo, imamo stranko, ki naj bi predstavljala upokojence, zveza društev upokojencev je izjemno aktivna v javnosti in sistematično zastopa interese upokojencev v javnem življenju, upokojenska društva so dejavna v skupnostih. Drugi vidik predstavlja razvoj storitev za starejše, ki jih še nedavno tega nismo imeli, kot so socialna oskrba na domu, varovana stanovanja, reguliran poklic družinskega oskrbovalca, dnevni in medgeneracijski centri, ponudba koncesionarske zasebne ponudbe storitev, denimo zasebna institucionalna oskrba in podobno. Tretji vidik pa je raziskovanje, s katerim se ukvarjamo na fakulteti za družbene vede, so projekti, ki povezujejo različne raziskovalne institucije (filozofska fakulteta, fakulteta za socialno delo, zdravstvena fakulteta, znanstveno-raziskovalni center SAZU) in pri katerih proučujemo različne vidike življenja starejših ljudi. Vsak od njih, pa še kar nekaj bi jih lahko našteli, po svoje pripomore k prepoznavanju pomena starejših ljudi v družbi.
V analizi življenja starejših v zadnjih dvajsetih letih ugotavljate, da se kljub družbenim spremembam, vsaj za zdaj ohranjajo načela socialne pravičnosti, solidarnosti in enakosti. Velja to tudi za poglabljanje gospodarske krize, ki smo mu priča v zadnjih letih?
Najpomembnejše ugotovitve našega raziskovanja so, da so v kriznih obdobjih, med katera sodi tudi obdobje gospodarske krize, zelo hitro odzivna zlasti osebna omrežja, denimo družine, prijatelji in sosedje. Predvsem družinska solidarnost in medsebojna pomoč je zelo zaznavna in varuje posameznike pred najbolj negativnimi posledicami negativnih družbenih dogajanj. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da so predvsem v zadnjem času v javnosti jasno in glasno zastopani interesi in pravice starejših ljudi. Tudi principi socialne pravičnosti in medgeneracijske solidarnosti še niso pozabljeni in jih vztrajno zagovarjamo.
Koliko je Slovenija še socialna država – tako s stališča starejših, kot tudi na splošno?
Ta hip ni mogoče ugotoviti, kakšna bo podoba Slovenije čez 5 ali 10 let spričo poglabljajočo se gospodarsko krizo in sprememb v družbenih sistemih, ki se dogajajo. Brez ustreznih podatkov je težko tudi oceniti, kaj dosedanje, denimo letošnje spremembe pomenijo za življenje starejših ljudi. Raziskovalci za verodostojno oceno posledic družbenih sprememb namreč potrebujemo dovolj časa. Ne glede na to pa moramo v tako majhni državi, kot je Slovenija, skrbeti drug za drugega tako znotraj družin, kot tudi v družbenih sistemih, kot so zdravstveni, izobraževalni ali pokojninski; ne smemo dovoliti, da bi bile ranljive skupine (mlade, stare ali srednjih let) prepuščene same sebi, ko zaidejo v stisko.
Kako na starejše ljudi vplivajo govorice, da bo treba zaradi gospodarskih razmer celo nižati pokojnine (kar se že dogaja) in da se bodo življenjske dobrine dražile?
Slabe napovedi seveda negativno vplivajo na razpoloženje ljudi, vzbujajo strah in nelagodje, pa naj gre za stare ali mlade. Vsak se vpraša, kaj ga čaka in kako bo preživel.
Menite, da se politiki ne zavedajo, da s temi napovedmi dušijo tudi porabo, ki je gibalo gospodarskega razvoja?
Kakšni so cilji in nameni takih napovedi, lahko povedo le tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, torej politiki.
Se lahko zgodi, da bo med starejšimi še več socialne izključenosti, še več bolezni. Ali revščina res že ogroža vsakega drugega starega človeka?
Ugotovitve našega poglobljenega raziskovanja, ki je objavljeno v knjigi Samo da bo denar in zdravje: življenje starih revnih ljudi, kažejo, da so najbolj ogroženi ljudje, pri katerih se prikrajšanosti kopičijo. To pomeni, da gre za večkratno ogroženost. Nizko pokojnino, denimo, še zmoremo kompenzirati, dokler smo zdravi in če imamo močno in odzivno družinsko mrežo, če pa k nizki pokojnini pridejo še bolezen, povečane potrebe po oskrbi in negi, če nimamo zaščitne socialne mreže, ki bi nam lahko priskočila na pomoč, potem je res hudo. Seveda ne smemo pozabiti na storitve, ki jih zagotavlja javna mreža pomoči in pomoč prostovoljcev. Domnevamo, da bo starejših, pri katerih se kopičijo prikrajšanosti, v prihodnje več zaradi spleta družbenih okoliščin (nezaposlenost mlade in srednje generacije, zmanjšan obseg pravic iz zdravstvenih zavarovanj, zmanjšana in pogojevana pomoč države in podobno).
Je med Slovenci solidarnost še živa? Se solidarnost morda konča v širši družini, saj ugotavljate, da čutimo močno odgovornost do starejših družinskih članov?
Med Slovenci je solidarnost še kako živa ne le znotraj družin. Kar poslušajte razprave o načrtovanih družbenih spremembah (ZUJF, pokojninska reforma) in zagovornike solidarnosti, medgeneracijske in drugih vrst solidarnosti. Seveda pa ne smemo pristati na težnje, da bi se solidarnost omejila le na solidarnost v družini; vztrajati moramo pri solidarnosti v večjih družbenih sistemih.
Kot ugotavljate v svojih raziskavah, večina ljudi meni, da konfliktov med mladimi in starimi pravzaprav ni. Se pa pogosteje pojavljajo ob razpravah o spremembah v pokojninski zakonodaji, ki so spet aktualne. Kako komentirate to?
Domnevamo, da je ocena konfliktov med mladimi in starimi nekakšna stalnica, odvisna pač od vsakokratnih razmerij v družbi. Ko se razmerja v družbi spreminjajo, se ljudje odzivajo na spremembe. Predvsem se odzivajo na spremembe, ki se dogajajo na način, da imajo posamezne skupine občutek, da se jim zmanjšujejo pravice na račun neke druge skupine (denimo pravice mladih ljudi na račun starih ljudi ali obratno). V takih okoliščinah se poveča občutek nasprotij in percepcija konfliktov.
Menite, da nekateri v družbi nalašč netijo nestrpnost med generacijami?
Vsekakor se mi zdi, da je za dobrobit družbe in za dobro počutje ljudi treba dobro premisliti, kaj prinašajo spremembe, denimo pokojninskega sistema, ter pretehtati posledice za vse starostne skupine.
Zdi pa se, da se upokojenci, sicer z nejevoljo in nerganjem, kar nekako sprijaznijo s svojim položajem. Generacija, ki se trenutno upokojuje, je bolj zahtevna, ugotavljate. Lahko to razložite?
Ne bi rekla, da so se starejši kar tako zlahka pripravljeni sprijazniti z vsem, kar se dogaja v družbi in kar jih doleti v vsakdanjem življenju. So bolje izobraženi, kot so bili včasih, bolj se zavedajo svojih pravic in so jih tudi pripravljeni bolj glasno in vztrajno zagovarjati v javnosti. Upokojenci imajo tudi javne zastopnike svojih interesov, kot so politične stranke, društva in sindikati. Ne smemo pozabiti, da se je ob spremembah, ki so bile posledica ZUJF, oglasila tudi varuhinja človekovih pravic.
Medgeneracijska solidarnost je pri nas del javnega sistema blaginje (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje), vendar solidarnost znotraj družine vseeno ni izgubila svojega pomena in obsega. Ob tem ni tako pomembno, da je medgeneracijska solidarnost tudi zakonsko zapovedana s skrbjo za otroke ter s predpisano finančno skrbjo odraslih otrok za ostarele starše. Medgeneracijska izmenjava dobrin (druženje, skrb za obolele člane, finančna pomoč, skrb za vnuke, medgeneracijsko učenje …) med različnimi generacijami v družini se dopolnjuje z medgeneracijsko solidarnostjo, in to najpogosteje mladih s starejšimi.
Raziskovalci ugotavljajo, da vsaka generacija nekaj daje in nekaj prejema. Na boljšem sta najmlajša in najstarejša generacija, ki več prejemata kot dajeta. Bolj obremenjeni (hkrati s pomočjo svojim otrokom in svojim staršem) pa je srednja generacija, ki več daje kot prejema.
Tuje raziskave kažejo, da soglasje o vrednotah ni pogoj za ohranjanje spoštovanja in stikov znotraj družine. Različne generacije so odraščale v različnih družbah in zato lahko imajo različne poglede na to, kaj je prav in kaj ni. Prav tako (ne)strinjanje o vrednotah ne vpliva na solidarnost, torej na pomoč med generacijami, kar pa ne pomeni, da med njimi ni nesporazumov, vendar so za ohranjanje dobrih odnosov pomembnejši medsebojno spoštovanje, upoštevanje raznovrstnosti in različnih življenjskih izkušenj
