Ustvarjalno veselje deli vsem generacijam

Zgodbe | okt. '12

Prekipevajoča energija, vedno nove zamisli in trdna odločenost, da jih uresniči. Takšna je Konjičanka Heda Vidmar Šalamon. Poznajo jo vsi - od otrok v vrtcih do stanovalcev v Lambrechtovem domu starejših. Najbolj prepoznavna je v svetu kulture, zlasti likovnega ustvarjanja, kamor je vstopila pred malo manj kot dvema desetletjema.

Gotovo je bil za to njeno odločitev odločilen vpliv soproga Arpada Šalamona, znanega likovnega pedagoga, slikarja in grafika. »Dve leti sem z Arpadom hodila na likovne kolonije in opazovala. Ko sva bila na koloniji v Velenju, sem nekega lepega dne stala ob pripravljenih barvah in papirju. Zagrabila me je želja, da bi tudi sama kaj naredila. Pomočila sem čopič in nastala je moja prva slika.« Tako se je začelo. Potem je s svojo pregovorno vztrajnostjo in seveda z obilo daru tako hitro napredovala, da nagrade na uglednih mednarodnih likovnih kolonijah zdaj niso več nobeno presenečenje.
Ustvarjalno veselje s široko razprtimi dlanmi deli vsem generacijam. Skupaj z možem pripravlja grafične in druge likovne delavnice v vrtcih, šolah, v varstveno delovnem centru Slovenske Konjice, v mladinskem centru Dravinjske doline, v Lambrechtovem domu .... »V vsakem delu se kaže duša človeka, zato so v varstveno delovnem centru nastala čisto posebna dela, iz katerih je žarelo zadovoljstvo. Podobno je pri otrocih, ki se povsem predajajo svojim občutkom,« ugotavlja predsednica Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice. To kulturno društvo vodi četrto leto in tudi v njem se združuje pisana paleta posameznikov.
Povezovanje različnih generacij je očitno tudi tedaj, ko gre za sodelovanje na festivalu za tretje življenjsko obdobje. »Na njem tudi z likovnimi deli, ki jih šolarji naredijo v krožkih ali v podaljšanem bivanju na podlagi likovnega natečaja osnovnih šol ter društva konjiških likovnikov, predstavimo zanimivosti iz naših krajev. Lani smo predstavili pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika, letos medgeneracijsko simbolično Žičko kartuzijo.« 
Izjemna mentorica
Šolarje, avtorje razstavljenih del je že lani skupaj z drugimi nastopajočimi, mentoricami in upokojenimi pedagoškimi delavci (društvo upokojenih pedagoških delavcev Slovenije je marljivo organizatorico „posvojilo“ že pred leti) odpeljala v Ljubljano. »Večina otrok iz podružničnih šol še nikoli ni bila v Ljubljani,« je zadovoljna, čeprav je bilo treba dobro nabrusiti jezik in pete, da je namera uspela. A Heda Vidmar Šalamon je tega že vajena.
Izkušnje si je nabirala pri tabornikih in v organizaciji Rdečega križa, društvu prijateljev mladine pa je še vedno zvesta. Sodelovala je pri njegovemu nastanku v Slovenskih Konjicah leta 1968, pri preoblikovanju v zvezo in pri nastanku in delu Štorkljine hiše. To je hiša, na kateri so dolga leta gnezdile štorklje, zdaj pa v svoje prostore sprejema konjiške šolarje, ki bi bili sicer sami doma. »Delo z njimi je vodeno, delajo domače naloge, se igrajo, zabavajo in se učijo česa novega,« pojasnjuje. Še daljšo tradicijo kot Štorkljina hiša ima Konjičkovo popoldne, ki ga v tednu otroka pripravljajo prav tako prostovoljke društva prijateljev mladine. »Pomagajo nam tudi člani kluba študentov Dravinjske doline,« pohvali mlade. Dobro jih pozna že iz mladinskega centra Dravinjske doline, kjer v poletni šoli kreativnosti prav tako skrbi za likovno ustvarjalnost mladih udeležencev. »Resnično me moti, če koga slišim govoriti, da se v mladinskem centru samo zabavajo in popivajo. Mladina se v njem sreča z vsemu platmi življenja in se lahko nauči ločevati med dobrim in slabim. Dobrih vsebin bodo nedvomno našli dovolj.« Na Konjičkovem popoldnevu Heda, sodeluje pa tudi Arpad, tradicionalno pripravi grafično delavnico. »Veselo presenečenje otrok, ko ugledajo grafiko, ki so jo pomagali narediti, je čudovito plačilo za opravljeno delo.« Takšno plačilo so tudi zadovoljni obiskovalci likovnih razstav in drugih kulturnih, neredko tudi dobrodelnih dogodkov, ki se jih je in se jih loteva z neverjetnim žarom.