Starim lesenim predmetom vrača nekdanji sijaj
»Že nekaj let pred upokojitvijo sem se odločil, da se bom po prenehanju rednega dela posvetil predvsem lesu, ki je veliko toplejši od kovine, s katero sem se sicer pretežno ukvarjal,« nam je zaupal Danilo Flajs iz Bovca in dodal, da ga je še posebej pritegnila obnova starih lesenih predmetov.
Rad se namreč vrača v nekdanje čase, v tedanji način življenja, ki mu ga je tako slikovito opisoval nono Tomaž Flajs. Zato je takoj po upokojitvi leta 2002 poklical na novogoriško univerzo za tretje življenjsko obdobje, da bi se izpopolnil v restavratorstvu. Ker pa je bilo na tem področju že dovolj slušateljev, mu je tajnik zagotovil, da ga bodo poklicali takoj, ko bodo imeli prosto mesto. A to se vse do danes ni zgodilo, zato se je kot samouk kar sam lotil restavriranja lesenih predmetov, si s pomočjo strokovnih priročnikov in člankov, izkustvenih nasvetov in prakse širil znanje ter se v svoji delavnici spoprijemal s čedalje bolj zahtevnimi izzivi.
»Z velikim veseljem sem starim lesenim kosom pohištva, denimo omaram, skrinjam, mizam, stolom, okvirom slik, pa stopniščnim ograjam in stavbnemu pohištvu (oknom, vratom) ter različnim manjšim predmetom vračal nekdanjo podobo in uporabnost. Ob tem sem se seveda tudi nenehno učil, dopolnjeval opremo za obdelavo lesa, si nabiral izkušnje in krepil samozavest. Ta konjiček me je popolnoma prevzel in hitro sem začel spoznavati ljudi z enakim zanimanjem po vsej Sloveniji,« pravi 69-letni upokojeni strojni tehnik in priznava, da ga je še dodatno podžigalo zadovoljstvo ljudi, ki so prihajali po svoje, nekoč bolj ali manj dotrajane predmete. Zlasti je bil vesel, če mu je prišel v roke lesen izdelek, ki ga še ni poznal in se je njegove obnove lotil prvič.
Zapravljivček je na Bovškem bagerli
Tako je predlani na snahinem domu v Seču pri Kočevju zagledal zavrženega, kakih sto let starega zapravljivčka in se na mah odločil, da ga bo obnovil. »Pripeljal sem ga v Bovec, ga razstavil in zlagoma kos za kosom naredil na novo. Dobrih devetdeset odstotkov sem ga obnovil sam, za preostalo pa sem moral pomoč poiskati pri drugih mojstrih. Zapravljivček je bil na pomlad ali po 251 čistih delovnih urah, kolikor sem jih porabil za njegovo obnovo, nared,« pripoveduje Danilo Flajs in pristavi, da ga njegovi lastniki še niso odpeljali nazaj na Kočevsko, ko je v Vrhpolju pri Vipavi že odkril približno 130 let star bagerli. »Pri nas na Bovškem smo tako rekli dvoosnemu, štirikolesnemu vprežnemu vozu za enega ali dva konja in lahke kovinsko-lesene konstrukcije z vzmetenjem ter ročnim zavornim sistemom. Z njim, sicer izposojenim, me je na začetku petdesetih let nono vozil po okolici.« Takšne vozove so drugod po navadi imenovali fedrvagni (iz nemške besede Federwagen, voz na vzmeti). Z njim se je gospodar odpravil po opravkih in na koncu zavil še v gostilno, kar pa je bilo praviloma povezano z zapravljanjem denarja, od koder izvira njegovo slovensko poimenovanje. Ob nedeljah in praznikih pa je njegov lastnik na voz namestil še eno ali dve klopi, tako da je lahko vso družino odpeljal k maši.
Minulo zimo je spretni Danilo Flajs spet veliko časa preživel v svoji dobro opremljeni delavnici in iz hrastovega ter jesenovega lesa so nastajali natančni posnetki posameznih delov bagerlija. Ko so svoje deleže primaknili še kolar iz Ajdovščine, kovač iz Vipave, tapetnik iz Tolmina in peskar iz Sužida, je po 330 urah dela »novi« zapravljivček čakal le še na konjsko vprego.
Prizadevnega restavratorja, ki želi sčasoma v domači hiši ali kje drugje v Bovcu urediti muzejček obnovljenih lesenih predmetov, pa že čakajo stare sani na konjsko vprego, da jim povrne nekdanji sijaj. Poleg tega, da s svojo ljubiteljsko dejavnostjo ohranja delčke slovenske kulturne dediščine, se mu zdi pomembno, da kot upokojenec počne to, kar ga veseli. Zato je dobro, da se vsakdo na to pripravi že pred upokojitvijo, kar je storil tudi on in zdaj v tem svojem konjičku res uživa.
