Hodi in uživaj

Zgodbe | okt. '12

Danica in Franci Lešnjak iz Ljubljane sta poročena že štirideset let. Obletnico sta praznovala v Lizboni, pa ne zato, ker bi bil morda Franci tako romantičen in bi svoji Danici hotel ob zvokih fada vnovič priseči ljubezen; ne, tam sta bila zato, ker sta se naslednjega dne odpravljala na približno 800 kilometrov dolgo pot, imenovano Camino Portugues. Peš, z nahrbtnikom na ramenih kar mesec dni.  To je bil že njun tretji »camino«, kot se po špansko reče poti.
Zakonca sta upokojenca, Franci je bil učitelj praktičnega pouka v srednji šoli tiska in papirja, Danica pa urednica Delove priloge Odprta kuhinja. Kot upokojenka je še delala, novi časi pa so prinesli varčevanje na vseh koncih, zato je prenehala z delom, čeprav ne po svoji volji. »To se je pokazalo kot zelo dobro, saj se zdaj lahko ukvarjam s stvarmi, ki jih imam rada in v katerih neizmerno uživam,« brez dlake na jeziku pove Danica. Ena od stvari, ki jih ta mladostni in uigrani par zelo rad počne, je hoja. Veliko sta prehodila skupaj, ne le v življenju, ampak tudi po slovenskem sredogorju, zato ni nikogar presenetila njuna odločitev leta 2008, da gresta na zdaj že dobro znani camino po Španiji.  Takrat še nista vedela, da to ne bo njun zadnji camino. 

Žuljava pot do odgovorov
Pot jima je najprej pomenila fizični izziv. Priznata, da je bila precej bolj naporna, kot sta mislila. Bilo je veliko žuljev in bolečih vnetij, spoznala sta tudi prijazne španske zdravnike, ki so jim dobro znane nadloge caminarjev. Pravita, da je bila ta pot zanju dragocena izkušnja. Ritem poti je enostaven - hoja, premišljevanje, počasi odpadajo vsa bremena iz »zunanjega« življenja. Danica pravi, da je bila zanjo pot čudežna, ne zavoljo kakih velikih dram ali celo razsvetljenj, pač pa zato, ker na poti preprosto dobivaš življenjske odgovore po kapljicah, ne da bi sploh vprašal. »Vse je v tebi in od tam po dolgotrajni hoji pride na dan. Čisto preprosto. Spoznala sem, da so vse stvari v življenju rešljive,« modrosti kar vrejo iz Danice. Franci pa se iz njunega prvega camina odnesel spoznanje, da ti življenje samo kaže rešitve, samo znake moraš prepoznati. »Ne bom pozabil dogodka, ki se je pripetil na poti. Danica se je komaj vlekla zaradi hudih težav z nogami in tam, na obronku gozda, je stala kanta za smeti, na njej pa je pisalo 'hi dani'. Ne vem, kaj to pomeni po špansko, midva sva prebrala po angleško »živijo, Dani« in začela sva se smejati ter z novo energijo nadaljevala pot.« Danici pa se je v spomin vtisnil grafit, ki sta ga »srečala« - amor, humor, respect. »Dvajset dni sem premišljevala o njem in prišla do sklepa, da so ljubezen, humor in spoštovanje bistvo dobrega življenja.«
Lani sta se zdaj že stara mačka odpravila na Via Podiensis, začela sta jo v Franciji, v kraju Le Puy en Velay, končala pa prav tako v Franciji, v kraju San Jean  Pied de Port, kjer sta pred skoraj štirimi leti začela svoja pešačenja. Za to pot sta se odločila po nasvetu Marjana Strune, edinega Slovenca, ki sta ga srečala na svoji prvi poti. Izjemno zanimiv človek, ki je dolga leta delal v OZN, star krepko čez sedemdeset let, zdaj pa vodi skupine Francozov po caminu. »Gospod Struna je imel prav, pot je prekrasna. Vodi po čudovitih hribih, po starih francoskih mestecih, na nekaterih krajih je prav romantično. Pa še francoščino sem lahko vadila,« je hudomušna Danica. Tudi na tej poti je bila »bogato« ožuljena, Franci pa je dobil boleče vnetje pokostnice. A oba v en glas zatrjujeta, da je na koncu vsa bolečina pozabljena, ostali pa so prizori čudovite narave, ki sta jo opazovala mesec dni in blizu 800 kilometrov.

Tretji camino na blogu
Po lepih izkušnjah z obeh poti je bila odločitev, da gresta letos na Camino Portugues, torej hodit po Portugalski, kar nekako logična. Pravita, da je bila pot naporna, saj osemsto kilometrov hoje pač ni sprehod na ljubljanski Rožnik. Zdaj že prava strokovnjaka za zdravljenje žuljev sta jo tokrat odnesla brez posebnih zdravstvenih težav. Za portugalski camino pravita, da je bila to pot do ljudi. »Portugalci so ..,« se zamisli Danica, ko hoče opisati te ljudi, »ne vem, kako naj rečem, - oni so preprosto fajn ljudje!« Letos sta bila popotnika 21. stoletja. Pred potjo sta kupila i-pad, Danica, babica, ki gre v korak s časom, je nekaj dni pred odhodom »brkljala« po njem, da sta se s priročno tablico malce bolje spoznala in rezultat tega je bil blog z naslovom Hodi in uživaj, ki nas je vsakodnevno obveščal o njuni poti in dogodkih, ki so se zgodili. Občudovali smo lahko tudi dnevno sveže fotografije krajev in ljudi, ki sta jih srečavala na poti. Danici se je pisanje bloga tako priljubilo, da ga piše še zdaj. Zdaj se ji oglašajo tudi ljudje, ki bi radi iz prve roke nasvet za dolge pohode.
Danica in Franci pravita, da je življenje lepo in zelo enostavno. Samo spomniti se je treba, kaj si rad počel kot otrok in to začeti uresničevati. Zdaj je pravi čas za to.