Veseli se življenja

Zgodbe | okt. '12

Magdi Sitar življenje ni prizanašalo z najrazličnejšimi preizkušnjami. A se, dokler ni začela delati na sebi in si prizadevati za duhovni razvoj, o tem ni kaj veliko spraševala. Zdaj vidi, koliko je pridobila in česa vsega se je naučila. Življenje jemlje tako, kot je, in verjame, da je v vsem, kar se zgodi, določen smisel in namen.
Pred leti ji je tumor na možganih popolnoma izmaličil obraz, eno oko in usta so bila stalno odprta. »Otroci so se me bali, takšna sem bila,« pravi Tržičanka. Z vztrajnimi vajami si je popravila mišice na obrazu in danes marsikdo, ki jo, skrbno urejeno, vidi prvič, razlike skorajda ne opazi. Ni se preveč vznemirjala zaradi videza, pomembno ji je bilo, da ima »v glavi vse urejeno« in da lahko skrbi za sina. Jani se je namreč pred štiridesetimi leti rodil z Downovim sindromom. Takrat ga je sprejela takšnega, kakršen je bil. Bilo je naporno, zlasti zato, ker v tistih letih za te otroke še ni bilo tako poskrbljeno, kot je dandanes. Do tretjega leta je bil v tržiškem vrtcu, potem pa so ji rekli, naj ga vozi v Kranj, kjer je že bilo predšolsko varstvo za otroke s posebnimi potrebami. Spominja se, kako lepo so ju sprejeli in kako dobro se je Jani tam počutil. Pa tudi tega, kako zelo so ji pomagali v podjetju Peko, kjer je bila zaposlena. Odločili so se, da bo imela vsako jutro eno uro bolniške in bo tako lahko prihajala v službo šele ob sedmih. »Takrat se pravzaprav nisem zavedala, kako zelo so mi šli na roko. Šele zdaj, ko vidim, kako delajo z ljudmi po podjetjih, mi je jasno, da so zares imeli veliko razumevanja.«

Pomagati drugim
Sledila je težavna ločitev s tedanjim možem. Ko se je čez nekaj let vnovič poročila, ji je drugi mož umrl v prometni nesreči. Potem je prišel tumor, k sreči benigen in od takrat se ni več vrnila v službo. Upokojena je devet let in dejavna v društvu invalidov, kjer je podpredsednica. V društvo Sožitje se je vključila zaradi sina in tam sodeluje pri organizaciji prireditev, tudi dobrodelnih. Jani je zelo ustvarjalen in nadarjen za slikanje, tako da pogosto priredijo kako prodajno razstavo, veliko pa sodelujejo z društvom Beli obroč. 
Magda je dejavna tudi v projektu Starejši za starejše, ki ga uresničujejo v društvih upokojencev. Kaj ugotavlja, ko obiskuje starejše? »Marsikaj, predvsem pa je pomembno, da jih poslušam. Nekateri stari ljudje so zelo vitalni in osveščeni, drugi spet zelo nedostopni. Nekateri kljub visoki starosti še vedno obdelujejo vrtove. Pomembno jim je, da gredo ven, da se gibljejo na vrtu in seveda kaj tudi pridelajo zase. Večinoma živijo skromno, veliko je upokojenk iz tržiške predilnice, ki imajo nizke pokojnine, kakih petsto evrov. Tiste, ki živijo same, z eno pokojnino torej, s tem denarjem presneto težko preživijo.«
Delam, kar zmorem
Magda z veseljem obiskuje skupino za samopomoč obolelih za rakom v Tržiču. V njej so moški in ženske,  ki so preboleli različne vrste rakave bolezni in veliko se pogovarjajo. Prijetne in koristne pogovore imajo tudi pri telovadbi tao, kamor hodi enkrat na teden. »Zaradi teh vaj se zdaj znam bolje umiriti, bolj pozitivno jemljem stvari in to, kar se mi dogaja. Nekoč sem bila pretirano ustrežljiva, vse bi naredila za druge. Nisem znala reči ne. Zdaj vem, komu in kdaj pomagati. Nikoli se nisem znala postaviti zase. Raje sem jokala na samem, če se mi je godila krivica. Zdaj sem se končno iznebila tudi večnih skrbi, kaj bo z Janijem, ko mene več ne bo. Vem, da obstajajo stanovanjske skupine in da bo lahko našel mesto v eni od njih, ko bo to potrebno.« To so kar veliki osebnostni premiki, da se človek zna sprostiti, zna zaupati in se prepustiti življenju? »Res je. Nisem za to na svetu, da bi nad vsem držala roko. Delam tisto, kar zmorem in skušam širiti pozitivno energijo. Temeljito sem premenila tudi odnos do sebe. Pred tem se nisem upala niti pogledati v ogledalo. Zdaj sem zadovoljna sama s sabo, veselim se življenja. Nekoč me je prizadelo, če komu nisem bila všeč. Zdaj se vljudno pogovarjam in grem svojo pot. Ne obremenjujem se več s tem, kako me vidijo in doživljajo drugi.«
V društvu invalidov je po dolgih letih našla tudi prijatelja. Tudi Jani je zadovoljen s tem, da ima mama partnerja. In še nekaj je, kar ji bogati življenje. Na dobrodelnih prireditvah večkrat brezplačno nastopi tudi pevka Eva Moškon, ki je Janijeva polsestra. »Zelo dobro se razumemo in zelo smo povezani. Z Janijem jo imava izjemno rada in po očetovi in mamini smrti je postala del najine družine. Njen dom je pri naju.«