Kneža - vas na dnu baškega amfiteatra
»V tej hiši sem se rodil,« je ob pogledu na razglednico s podobo nekdanje Lapajnetove gostilne in trgovine na Kneži kar bruhnilo iz 79 – letnega upokojenca Ivana Rejca, ki od leta 1978 živi nedaleč stran v novozgrajeni hiši, saj se je zgradba s fotografije ob potresu leta 1976 tako razmajala, da so jo morali podreti. Značilna nadstropna primorska hiša, ki se ji je po domače reklo Pri Glunikarju, je stala na ovinku ob cesti, po kateri se pripelješ iz Grahovega ob Bači in spustiš proti gručastemu naselju v dnu Baške grape.
»V hiši z razglednice iz leta 1904 je Jakob Lapajne imel gostilno in trgovino, za hišo pa je bil še hlev, v katerem sta bila vselej dva para konj. Z njima so dopolnjevali vprege, ki so tovorile sol, koruzo in drugo blago iz Furlanije na Gorenjsko po stari rimski cesti iz Klavž prek Ilovice do Kneže ter nato prek potoka Kneže v strm in dolg klanec proti Grahovem ob Bači. Za premagovanje tega klanca so potrebovali dodatno vprego, ki jim jo je nudil Jakob Lapajne. Pred gradnjo železnice po Baški grapi in med njo je posel lepo cvetel, po dograditvi leta 1906 pa so občutili velik upad dejavnosti. Po avstrijski aneksiji Bosne je država vabila obrtnike, delavce in podjetnike v Bosno, jim ponujala različne ugodnosti in jim obljubljala velike zaslužke. Tako se je Jakob Lapajne odločil, da odide tja s celotno družino, ki jo vidimo na sliki pred vhodom v njihovo hišo in jo je poleg staršev sestavljalo še pet otrok - štirje sinovi in hčerka. Prodali so vso svojo posest,« pripoveduje Ivan Rejec.
Knežani čez lužo za boljšim zaslužkom
Lapajnetovo premoženje je kupil njegov stari oče Anton Rejec, ki je tedaj že odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko in od tam nakazal večjo akontacijo ter kupnino nato odplačeval po obrokih. Stari oče je za boljšim zaslužkom odpotoval čez lužo prek nemškega pristanišča Bremen, saj takrat iz Trsta ladje še niso vozile v Ameriko. Po tej poti so se poleg njega v Ameriko odpravili še trije Knežani, med katerimi je bil prvi tedanji župnik. Okrog leta 1922 se je Anton Rejec vrnil na Knežo, da bi s seboj odpeljal še štirinajstletnega sina Ivana,očeta našega sogovornika, a so se domači temu uprli in v Ameriko se je vrnil sam. Tam je delal v rudniku zlata, kjer pa ga je med letoma 1928 in 1930 zasulo. Ves njegov zaslužek in vse njegove stvari, ki so na Knežo pripotovale v dveh skrinjah, je podedoval sin Ivan. Ta je iz zapuščine najprej poravnal še preostali del kupnine, obnovil do takrat še s slamo krito hišo ter uredil srednje veliko kmetijo.
»Ko sem se leta 1933 rodil, je bila posest že nekaj let dokončno naša. Z mlajšim bratom sva od malega pomagala na kmetiji. V osnovno šolo sem začel hoditi na Ilovico, manjši zaselek na pobočju hriba Tlaka med Knežo in Podmelcem, kjer pa sem dobil spričevala le za tri razrede, saj so leta 1943 partizani nagnali italijanske učiteljice. Župnik Slavko Rejec iz Idrije je v stavbi poleg župnišča v Podmelcu na lastno pobudo trikrat na teden organiziral poučevanje otrok v slovenskem jeziku. Do konca vojne nas je tako naučil brati in pisati ter nekaj matematike - do deljenja,« se spominja naš prijazni sogovornik, ki je po vojni najprej nadaljeval šolanje na nižji gozdarski šoli v Kromberku in nato na srednji gozdarski šoli v Postojni. Kot gozdar se je zaposlil pri GG Tolmin in 19 let delal v gozdovih od Gorenje Trebuše do Bovca. Zatem je bil devet let skladiščnik v Gostolu v Novi Gorici, a je zaradi zamudnih prevozov z vlakom pet let pred upokojitvijo oberoč sprejel delo pismonoše na Kneži in ga opravljal do leta 1993. Ker je imel veliko veselje do zemlje, je vseskozi pomagal na domači kmetiji in jo potem, ko je oče opešal, kakih deset let pred upokojitvijo tudi prevzel.
Ko si z dobrim poznavalcem krajevne preteklosti ogledava še panoramsko razglednico Kneže, slikano z Župnic, se znova vrneva v čas pred prvo svetovno vojno, ko so avstrijski vojaški načrtovalci prav tukajšnji prostor ob železniški progi na robu vasi izbrali za vojaški tabor. Ta je bil precej velik, saj je obsegal osem poslopij, sanitetno postajo, vodni zbiralnik in prostore za vojne ujetnike. V vasi se je nastanil štab 15. sarajevskega korpusa avstro-ogrske vojske, ki je zasedel širšo okolico Tolmina. Tedaj je bila bolj kot glavna zdajšnja prometnica po dolini reke Bače pomembna in manj nevarna cesta s Kneže v Tolmin čez Hum in Ljubinj. Čeprav so bili ti kraji v zaledju fronte, so bili prav tako izpostavljeni italijanskih topovskim granatam, ki so povzročale razdejanje, strah in smrt. Po dolini so postavili več postojank, številno vojaštvo in gost promet pa so krepko spremenili življenje tamkajšnjega prebivalstva. Domačini so že tako ali tako živeli v precejšnji revščini, ko pa je še najbolj rodovitne površine zasedla vojska, se je revščina samo še stopnjevala.
Grenko junaštvo karabinjerja
Po prvi svetovni vojni je Primorsko doletela italijanska okupacija in tudi prebivalci Kneže so hitro spoznali novo fašistično ureditev, ki je na vsakem koraku skušala zlomiti njihovo narodno zavest. Zaradi obmejne lege kraja se je v njem povečevalo število vojaštva in policijskih enot, uradnikov in delavcev iz notranjosti Italije, močno se je razmahnil promet in pretok ljudi ter transport po železnici in cesti. V letih 1940 in 1941 so zgradili nov most čez Knežo in cesto, ki je obšla jedro naselja.
»Italijanska vojska je zasedla prostor nekdanjega avstrijskega vojaškega tabora, podrla lesene barake in začela širiti vojašnico. Zgradili so štiri velike stavbe za vojake in štiri konjušnice, nekaj manjših stavb za pisarne in druge potrebe vojske. Z gradnjo so začeli sredi leta, ko je bila koruza še zelena na njivah, od katerih je bila ena tudi naša, in niso hoteli počakati, da bi pridelek dozorel in bi ga kmetje lahko pobrali. Pri gradnji vojašnice in mostu je sodelovalo le malo domačinov, saj so večino delavcev pripeljali iz svojih krajev. V vojašnici so imeli kuhinjo, tako da je dišalo daleč naokoli. Kar je ostalo hrane, so jo dajali tudi domačinom. Leta 1941 se je v hiši blizu vojašnice naselila Benečanka, ki je vojakom prodajala različne priboljške in potrebščine. Trgovinico si je uredila tako, da je vrata na polovici počez odprla navzven in s tem dobila pult, na katerem je prodajala svoje blago. Kasneje se je poročila z Žnidarjem s Kneže,« niza drobce iz polpretekle zgodovine svojega rojstnega kraja Ivan Rejec in omeni tudi grenko junaštvo karabinjerja, ki je ustrelil domačinko, naglušno ženico Milko Golja, ki se je v času zatemnitve vračala z železniške postaje proti domu, a ni slišala njegovega poziva, naj se ustavi.
Pokončna razglednica izpričuje, da je Kneža, ki jo sestavljajo deli Lašče, Na melinih, Na rajdi, Skrca, Slatne in Za njivo ter zaselek Ilovica, nastala na dnu nekakšnega amfiteatra, ki ga tvorijo pobočja Šentviške planote, Kotla (1175 m), Kuka (487 m) in Tlake (911 m). Medtem ko je severni, starejši del vasi obešen na rebri Kuka, se novejše naselje razprostira na ravnici, kjer prikupnejšo podobo kraja kazijo opuščene zgradbe nekdanje žage in lesne tovarne, zgrajene na prostoru italijanske vojašnice. Na robu vasi na desnem bregu potoka Kneže, med glavno cesto Bača pri Modreju – Podbrdo in cesto proti Podmelcu, izstopa lepo ohranjena podružnična cerkev sv. Jurija s poslikavami in arhitekturnimi prvinami, značilnimi za 19. stoletje.
