Rešitelj stavbne dediščine Jezerskega
Jezersko je ujeto v kotanjo med dvatisočaki Alp in nekaj nižjim grebenom Karavank. Že od nekdaj je bolj sodilo k deželi Koroški kot deželi Kranjski, saj jo je od nje ločevala hudourniška, malodane neprehodna struga Kokre. Zato ta gorski svet ni bil prav nič radodaren do ljudi, ki so trmarili na skopi zemlji, pa so se zato obdržali le najbolj trdi, neizprosni, vztrajni, žilavi, vendar radoživi ljudje.
Jakob Zadnikar je bil eden izmed njih. Mož iskrivega duha je bil po poklicu pleskar, a tudi slikar samouk in izjemen opazovalec deželice, v kateri je živel. Živel in dihal je z njo. In kadar ni imel dela s pleskanjem, se je lotil slikanja. Na deščice, postrani nažagana debla vrbe ali breze, posušene in prepojene s firnežem, je risal domačije, hleve, žage, mline, gradove, senike, stanove, pode, kajže, planinske bajte, cerkve, kapelice, znamenja, pa tudi ljudi pri delu v gozdu ter živali v njihovem naravnega okolja. Zlasti pomembne so miniature stavbne dediščine Jezerskega, saj je veliko teh zgradb že dolgo uničenih, nekatere pa so spremenili v vikende in jim tako vzeli njihovo prvobitno dušo. Jakob Zadnikar je za svoje delo dobil priznanje KS Jezersko 1997, le nekaj mesecev pred smrtjo. Žal pa se Jezerjani danes premalo zavedajo vrednosti zbirke. Jakob je slikal z oljnimi barvami in jih potem polakiral, deščice pa mu je pripravljal sin Franc, ki živi na Zg. Jezerskem 147 in ki vam rad pokaže to zbirko. Do njega pridete, če po levi strani obidete Planšarsko jezero in se ustavite pri prvih hišah.
