Dokler bo vino, bodo tudi sodarji

Zgodbe | okt. '12

Morda je manj znano, da je bilo sodarstvo nekoč zelo razširjena obrt na Slovenskem, ki pa v zdajšnjih časih počasi izumira. Tu in tam še najdemo sodarje, ki kot samostojni obrtniki izdelujejo sode in drugo leseno posodje. Eden takih je Anton Kuzma ml. v Gančanih, ki se s sodarsko obrtjo ukvarja že 36 let, obrt pa je prevzel od očeta.

Naš sogovornik pove, da začetki sodarstva na domačiji Kuzma segajo v leto 1921, ko je z obrtjo začel njegov pradedek Ivan Kuzma, ki mu je sodarstvo pomenilo predvsem dopolnilno sezonsko dejavnost na kmetiji. Kasneje je obrt prevzel Anton Kuzma starejši. Izdeloval je predvsem kadi, vedra, sode, škafe in začel svoje izdelke predstavljati na sejmih po Prekmurju. V tistih časih je bilo delo predvsem ročno in prvi pripomoček, s katerim si je delo poenostavil in olajšal, je bil oblič. Ko je bil vajenec, je bila v delavnici zgolj ena poravnalka in ena tračna žaga, vse druga dela pa je bilo treba opraviti ročno.
Zdaj ima Anton Kuzma mlajši v svoji novejši delavnici, kjer dela dvanajst let, vse potrebno orodje in tudi stroje. Delo sodarja je tudi fizično zahtevno: spravilo in priprava lesa, prevoz iz gozda, žaganje, sekanje, zlaganje dog, ki se morajo sušiti vsaj dve leti, da so uporabne za izdelavo sodov. Les, pravi naš sogovornik, je prejšnja leta kupoval od Gozdnega gospodarstva Murska Sobota, zdaj pa večinoma od kmetov, saj svojega gozda nima; je pa vedno drevesa sam pregledal, sam požagal in poskrbel za spravilo.
Sodarskega poklica se je izučil pri očetu, kjer je bil tudi vajenec, obiskoval pa je triletno poklicno lesarsko šolo v Murski Soboti. Za sodarski poklic se je težko odločil, saj se je dobro učil in si je želel nadaljevati šolanje, vendar pri hiši ni bilo dovolj denarja. Vendar, kot pravi Anton Kuzma, svoje odločitve ne obžaluje. V svoji delavnici, kjer ima zaposlenega še enega delavca, izdeluje poleg sodov tudi vso drugo vinarsko opremo, potrebno za kletarjenje, pa za tunke, čebre, kadi, plavnike, velike čebre ...

Postopek izdelave 200-litrskega soda
Za izdelavo takega lesenega soda je najprej treba priskrbeti dober in suh les. Doge je treba presušiti v kopah, kar je naraven postopek, sušene pa morajo biti najmanj dve leti. V delavnici nato doge obrežejo po dolžini in pripravijo šablone, sod sestavijo, poravnajo, nad ognjem pokurijo, da se upogne, kar traja do dve uri. Zatem z ročnim, pa tudi s strojnim delom pripravijo glavo soda, znotraj pa sod postrgajo – ročno „pooblajo“, ga z notranje strani očistijo, odstranijo grobe delce, dodajo obroč in sod je narejen. Nato ga premažejo še s firnežem, kar pa ne velja za sode barique, ki morajo biti povsem naravni.
Anton Kuzma ml. je na začetku sode večinoma izdeloval le po naročilu in zaslužek je bil velikokrat odvisen od vinske letine. Kupci prihajajo iz različnih delov Slovenije, pa iz Hrvaške, Avstrije in Italije, saj se kakovost izdelave širi od ust do ust. Bolj zaskrbljujoče je, pravi Kuzma, da pri mladih praktično ni zanimanja za poklic sodarja; tudi v njegovi družini ne, saj poleg treh deklet in sina nihče ne namerava prevzeti obrti. Vendarle pa imajo mladi možnosti za strokovno pridobitev znanja in tudi za pridobitev mojstrskega naziva. Dodaja, da se bo sodarska obrt morala v prihodnje bolj uveljaviti, ker je les nenadomestljiv in vino najbolj pravilno zori v lesenih sodih, saj mu nobena kovina in nobena plastika ne da take arome kot prav les. Zato sode v svoji delavnici tudi popravlja in obnavlja.
Anton Kuzma pravi, da tako kot vsem obrtnikom tudi sodarjem zdaj ni lahko. Še deset let nazaj so bili zanje zlati časi, saj je bilo naročil toliko, da so jih komaj zmogli. K zdajšnjim razmeram so deloma pripomogli novi zakoni, vino se slabo prodaja, mladi nimajo veselja za poklice v vinarstvu in vinogradništvu. Sam se v teh dneh opravlja na različne konce Slovenije, kjer predstavlja svoj poklic in izdelke tudi na sejmih, saj pravi, da morebitni kupci ne prihajajo sami od sebe, zanje se je potrebno potruditi. Kljub temu pa pravi, da se tudi s tem poklicem da preživeti.