»Priviligirani zajedavci«
V življenju so tudi trenutki, ko preprosto ne moreš verjeti, da nekdo, ki ga šteješ za prisebnega, javno in brez sramu govori neresnice o domnevnem »očiščenju« pokojninske blagajne. Z uvedbo osebnih računov o vplačanih prispevkih naj bi bila naša pokojnina sorazmerna vplačilom, vse, kar ni utemeljeno s tem »namenskim varčevanjem«, pa bi država krila iz drugih virov. Uresničitev te zamisli bi v temeljih izničila solidarnost pokojninskega sistema in v ustavo zapisano načelo o socialni državi. V bistvu se za tako imenovanimi čistimi računi in »očiščeni pokojninski blagajni« skriva zamisel neoliberalnih ekonomistov, ki bi najraje čim prej razgradili vse elemente socialne države ter na področju socialnega in zdravstvenega varstva uveljavili na videz uspešne tržne zakonitosti. Poleg tega ta načrt tudi megli odgovornost tistih, ki v našem imenu upravljajo skupno premoženje in najbolj ranljivim družbenim skupinam dodatno znižujejo že tako borne dohodke ter jih pehajo vse globlje v revščino.
Zamisel o uveljavitvi koncepta osebnih računov za izračun pokojnine je v bistvu (s stališča neoliberalnih ekonomistov) polovičarska. Če bi avtorji te ideje v resnici zagovarjali čiste račune, bi bili na boljšem vsi, ki so se upokojili po rednem postopku in po zakonu določenih vplačilih. Tako je, denimo zaposleni, ki je prejemal tisoč evrov neto mesečne plače, v štiridesetih letih v pokojninsko blagajno vplačal blizu 200.000 evrov in bi samo od obresti na to »glavnico« brezskrbno živel do konca svojih dni. Vendar je v tem konceptu skrita velika neznanka, o kateri pa zagovorniki tovrstne »reforme« ne govorijo. Gre namreč za to, kdo naj bi upravljal in zagotavljal varnost sredstev v pokojninski blagajni. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da bi sredstva, namenjena pokojninam, zaradi »tržnih zakonitosti na finančnih trgih« lepega dne izpuhtela v različnih tveganih naložbah. Ameriške izkušnje tovrstnega zagotavljanja socialne varnosti so dovolj zgovorne.
O tovrstni odvisnosti pokojnin od vplačanih prispevkov nam zagovorniki »ameriškega modela« ne govorijo, pravijo zgolj to, da nas je upokojencev preveč in da pokojninska blagajna ne zmore tako velikega bremena. A pokojnine v resnici niso nikakršno »darilo« vsakokratne oblasti, pač pa gre za povrnitev denarja, ki so ga delodajalci odtegovali od osebnih dohodkov. Vendar dobro vemo, da je država ta denar porabila tudi za krpanje najrazličnejših »lukenj« v svojem proračunu. Ni šel le za tako imenovane socialne transferje. Z uveljavitvijo »tržnega gospodarstva« se je uveljavilo še novo »pravilo«, ko so si novodobni lastniki podjetij veselo izplačevali dobičke, na obveznosti do pokojninske in zdravstvene blagajne pa so »pozabili«. Še več, celo mnoga podjetja v večinski državni lasti niso poravnavala teh, z zakonom določenih prispevkov. Posledica takega ravnanja je obubožana pokojninska blagajna in so vse nižje pokojnine. Tako kot v drugih primerih tudi v tem ni nihče odgovarjal za tovrstne »grehe«.
Drži, ne posameznik in tudi država ne moreta zapraviti več, kot ustvarita. Vendar, tako kot vsak izmed nas dobro premisli, kako bo mesec preživel, bi morali tudi oblastniki premišljeno upravljati s skupnim premoženjem. Kdo je odgovoren za finančne polomije bank v večinski državni lasti? Kdo je soglašal z preplačevanjem gradnje avtocestnega križa? Kje je odgovornost voditeljev države za zapravljanje javnega denarja? Zdaj pa nas prepričujejo, da je treba zaradi »uravnoteženja javnih financ« zategniti pasove. Prav, vendar bomo državljani v iskrenost in dobronamernost teh pozivov verjeli šele takrat, ko bo oblast znala uveljaviti in sankcionirati tudi odgovornost za zavožene projekte.
Ob pozivih, naj se pokojninska blagajna »očisti« in naj bodo pokojnine izključno odvisne od dejansko vplačanih prispevkov, lahko utemeljeno sklepamo, da se bo prej ali slej pojavila podobna zahteva tudi po »očiščenju« zdravstvene blagajne. Se bo tudi pri nas uveljavila logika, da bodo v ambulanti najprej preverili stanje na našem »zdravstvenem računu« in se šele na podlagi tega odločili, kakšno oskrbo si zaslužimo? Tudi izobrazba bi lahko postala odvisna od gmotnega stanja vsakega posameznika.
Ali je taka država res tista, ki si jo želimo in zaslužimo?
