Podoba samega sebe
Ljudje znamo po navadi druge bolje opazovati kot sebe. Pogosto se pogovor med znanci ali prijatelji dotakne tudi psihološko zelo občutljive teme - kako vidimo sebe, kako nas vidijo drugi, ali zmoremo objektivno ocenjevati svojo dejavnost, svoje duševno razpoloženje in občutke?
Priznajmo, da je to zelo težko. Večina ljudi sicer meni, da se dobro poznajo. Ne vedo pa, kakšno sliko si drugi ustvarjajo o njih.
Dober znanec je v pogovoru o teh razmišljanjih pripomnil: »Naša samopodoba ni nikoli popolna. Človek se vidi vedno boljšega, kot to ustreza resničnosti.« Ameriška psihologinja Shlley Taylor tako gledanje imenuje »pozitivna iluzija«.
Je pa med nami kar precej ljudi, ki sebe podcenjujejo in se brez objektivnih razlogov počutijo manj vredne. Večinoma so to okoreli pesimisti, ki vse zaznavajo in vidijo zgolj črno. Seveda pa je možno tako samopodobo popraviti. Saj poznate izrek: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti.«
Poizkusimo našo negativno samopodobo spremeniti predvsem v naših mislih. Takšna korekcija je del naše socialne inteligence.
Samopodoba – podoba samega sebe – je vzorec predstav in pojmov posameznika o samem sebi.
Kako nastane naša samopodoba?
Vsak ima svoj specifičen, prirojeni temperament, to je način čustvenega odzivanja. Nekateri reagirajo silovito, drugi komaj opazno, nekateri naglo, drugi počasi.
Na oblikovanje človekove samopodobe imajo velik vpliv okolje, različne spodbude od otroštva dalje; nekateri menijo, da celo iz obdobja pred rojstvom. Vsi poznamo bolj ali manj tragične zgodbe otrok, ki nikoli niso užili varnosti in ljubezni. Zato je vse življenje v njih ostala čustvena praznina, čeprav so se trudili, da bi jo napolnili.
Pozabljamo, da človek izraža svojo osebnost navzven tudi z gestami in mimiko, to je z govorico telesa. Ljudje, ki so nam nenaklonjeni, so v pogovoru z nami ljubeznivi. Če pa jih ob tem dobro opazujemo, vidimo, kako stiskajo pesti ali se pri tem cinično smehljajo. Resnično naklonjeni pa imajo ob pogovoru odprte dlani in iskren nasmeh.
Seveda samo ob tem, kar smo povedali, ne moremo zaznati, kaj ljudje o nas resnično mislijo. In prav je tako, saj se tako ognemo nepotrebnemu vznemirjanju.
Kdaj se skladata človekova samopodoba in mišljenje drugih o njem?
Če človeka poznamo dlje časa ali z njim prijateljujemo, morda spontano občutimo, kaj si misli o nas in obratno. Pogosto tudi ljudje, ki so nam naklonjeni, to izražajo na različne načine. Če smo pretirano občutljivi, impulzivni, drugi to težko spregledajo.
Ekstravertirani ljudje pa so za druge kot »odprta knjiga«. Radi naravnost povedo to, kar mislijo. Pravijo, »da imajo svoje srce na jeziku.« Pogosto pa so tudi netaktni in s tem prizadenejo druge.
Introvertiran človek pa je zadržan, malo govori, pogosto samo to, kar je nujno.
Večina ljudi pripoveduje, da je o tem, kaj drugi mislijo o njih, izvedela po naključju: po pripovedovanju drugih in tudi s »prisluškovanjem«. Ob tem pa so se vselej vprašali: »Ali je to res?« Seveda je vsak posameznik radoveden, kako ga drugi vidijo in ali ga cenijo.
Znanka mi je zaupala, da je na hodniku slišala pogovor sosede. Sama je bila takrat v predsobi svojega stanovanja. »Z gospo Jožo se nerada pogovarjam. Daje vtis, da ona vse ve. V pogovoru mi vedno vpada v besedo. Sploh mi ne pusti do besede«. Slišano jo je prizadelo. Sklenila je, da bo njena komunikacija s sosedo odslej drugačna. Ugotovila je tudi, da je imela doslej preveč idealno samopodobo.
Psihološke študije kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi preveč idealizira svojo samopodobo, 15 odstotkov pa se nagiba k črnogledosti, kar zadeva lastno identiteto. Identiteta je skupek pojmovanj in predstav, ki jih posameznik oblikuje o samem sebi.
Pred nedavnim sem v eni izmed nemških psiholoških revij prebrala tale stavek: »Dandanes je za preživetje pomembna ustrezna človekova samopodoba in kaj mislijo drugi o nas.« Dalj časa sem o tem razmišljala in tehtala, ali se s to trditvijo strinjam ali ne.
Naj vsak sam naredi svoj zaključek!
