Je zdrava hrana res tako draga?

Dobro počutje | okt. '12

Priporočila prehranskih svetovalcev, zdravnikov in ne nazadnje naša zdrava pamet nam pravijo, da moramo za zdravje uživati pestro hrano, pretežno polnozrnate izdelke, hladno stiskana olja, veliko sadja, zelenjave, najbolje ekološke ali vsaj integrirane pridelave, le pusto meso, veliko rib, pa mleko krav, ki so se mirno pasle na neoporečnih travnikih, jajca iz talne reje, slaščice le sem ter tja in sladkane le s pristnim slovenskih medom ali melasnim sladkorjem. Česen naj bo le slovenskega izvora, soja in koruza naj ne bosta gensko spremenjeni. Ob nakupu živil, ko primerjamo cene, pa smo v zagati. Je torej zdravo sinonim za drago?
O zdravi hrani ima sicer vsak svoje mnenje, moje, ki ga zagovarjam tako strokovno kot zasebno pri svoji družini, pa je, da je zdrava prehrana sestavljena iz čim bolj pestrih in raznovrstnih sestavin. Da sta sadje in zelenjava pridelana čim bliže domu ter na naravi prijazen način, da so jedi pripravljene iz osnovnih sestavin. V zdravi prehrani ni ustaljenih jedilnikov in jedi, ki se kuhajo le na en način in nič drugače, ter v vedno enako sestavljenih obrokih, denimo špinača, pire krompir in hrenovka ali pa fižolova juha in rižev narastek. Nezdrave namreč niso posamezne jedi, temveč jedilniki. Celo odojka lahko uživamo ali že zlajnano nezdravi dunajski zrezek in pomfrit, če poleg tega jemo bogato začinjeno zelenjavno mineštro in tako uravnotežimo obrok. Raznovrstnost pomeni tudi to, da uvajamo nova živila in smo čim bolj radovedni pri iskanju drugačnih jedi.
Ko nam je k zdravemu načinu prehranjevanja uspelo pritegniti družinske člane ali so jim tak način prehranjevanja zapovedali zdravniki, se rado zalomi v trgovini, ko želimo kupiti živila s seznama bolj zdravih. Polnozrnata moka je dražja kot bela pšenična, prav tako polnozrnate testenine ali eko limone. Podobno je naravni sadni sok še enkrat dražji kot sadni nektar in še bolj kot pijača, kjer je sadnega soka le za vzorec, preostalo pa je voda, ki bi jo sicer sadnemu soku lahko sami prilili doma. Nedvomno so ta živila dražja od cenenih izdelkov trgovskih blagovnih znamk, vendar vseeno ne toliko dražja od drugih izdelkov, kar ugotovimo že pri prvem nakupu, če smo vsaj malce preudarni. Preglejmo nekaj najbolj očitnih „napak“, ki jih naredimo, ko vstopimo v trgovino. Marsikaj že vemo, pa le redkokdaj upoštevamo.
V trgovino po nakupih siti, nikar lačni. Trgovci so zelo prijazni in nam lakoto pomagajo pregnati tako, da sproti pečejo kruh in pekovsko pecivo, da je povsem sveže, mehko in toplo, saj imamo takega tudi najraje. Tako kruha vedno kupimo malo več, kot ga potrebujemo. Nemalokrat celo vidimo kupce, ki še toplo sirovo štručko brez slabe vesti grizljajo kar v trgovini, ne da bi jo poprej plačali. Vsem tem priboljškom se brez posebnih težav odpovemo.
V trgovino z nakupovalnim listkom. Najbolj nas premamijo različne akcijske ponudbe izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo, ali nakupi po degustaciji. Napaka! Kdor se takim skušnjavam ne more upreti, naj izbere za nakupovanje dan med tednom in v manjših trgovinah, kjer je takšnih ponudb praviloma manj ali jih celo ni.
Kupimo le osnovna živila. Največ plačamo za vnaprej pripravljene obroke, ki jih doma le pogrejemo, in za delno pripravljene jedi (zamrznjeni svaljki, zavitki, panirani zrezki ipd.). Če smo količkaj spretni, vse to zmoremo narediti sami doma iz osnovnih živil, pri čemer so naše jedi mnogo bolj zdrave od kupljenih. Priprava takih jedi naj nam bo v izziv: danes so na jedilniku krompirjevi svaljki, jutri skutni, naslednjič v krompirjevo zmes zamešamo še pest naribanega sira ali korenčka. Vnaprej pripravljene živilske izdelke kupimo le izjemoma, ko smo zares v časovni stiski.
Začnimo sami peči kruh, kjer prihranimo veliko, četudi izberemo najdražjo moko iz celega žitnega zrna in iz mlina na mlinske kamne. Tudi testenine, rezance in ribano kašo brez posebne muke naredimo sami, za raviole potrebujemo sicer malo več časa in spretnosti. Če ribo kupimo celo, bomo zanjo plačali veliko manj, kot če bi kupili le ribji file. Z nekaj vaje se naučimo ribo sami filirati, kosti pa porabimo za odlično jušno osnovo, ki obogati rižoto ali omako za testenine. Namesto sadnih jogurtov kupimo le naravne. Sčasoma kmalu spoznamo, da so takšni pravzaprav najboljši, vsi drugi so predragi in predvsem presladki. Seveda so tudi veliko bolj zdravi kot sadni.
Nič prigrizkov v košarico. Slani prigrizki na tisoč in en način ter različni krekerji in arašidi za zabavo ob pivu s prijatelji, pa slaščice… Saj so piškoti v ličnih škatlah res dobri, zlasti čokoladni, a tudi pomembno zvišajo končni znesek pri blagajni. Največ plačamo za delo in embalažo. Torej bomo odslej pekli sami piškote in prigrizke, kupili pa jih bomo le izjemoma.
Kupujemo le toliko, kot potrebujemo. Iz starih časov je v nas zakoreninjeno prepričanje, da pri nakupih večjih količin precej prihranimo, kar je res le v nekaterih primerih. Kilogram krompirja, če ga kupimo kar vrečo, je cenejši, to je res, a le, če imamo za skladiščenje primerno klet in dovolj veliko družino, ki bo dokaj hitro pojedla tako količino krompirja. Vsekakor prej, kot bo krompir odgnal klice. V nasprotnem primeru bomo veliko krompirja zavrgli in s prihrankom ne bo nič. Že malce uvel krompir s poganjki je prehransko veliko revnejši od tistega, ki so ga hranili na primerno hladnem in vlažnem mestu. Podobno je s klasično ozimnico kislih kumaric, marmelad in podobnega, ki so poceni le, če smo pridelke pobrali z domačega vrta in smo jih sami predelali, konzervirali in shranili, hkrati pa tudi zdravi, če smo jih pojedli do naslednje sezone.
Ko naše nakupovanje oklestimo razvad, kmalu ugotovimo, da je znesek pri blagajni presenetljivo nižji od siceršnjega. Prihranjeni denar tako porabimo za nakup posebnih živil, ki so na seznamu zdravih, kot so, denimo, neoluščeni riž, kvinoja, amarant, graham testenine in posebne vrste moke, iz katerih doma spečemo odlično pecivo. Čas je že, da se začnemo ceniti in svojemu organizmu privoščimo le koristno hrano, trgovinske „priboljške“ pa na jedilnik uvrstimo na kak res poseben dan.

Eko, bio in še kaj …
Ekološka in integrirana pridelava sadja, zelenjave, tudi mesa, jajc, žita, med ljudmi velja za zdravo, ampak drago. Hrana, pridelana na naravi prijazen način, zanesljivo ne more biti tako poceni kot hrana, pridelana na velikih plantažah, kjer večino dela opravijo stroji. Taka hrana pogosto celo ne raste na zemlji in na prostem. Vzgojena v izolaciji, kjer po cevkah do korenin kapljajo voda in hranilne snovi, zaradi silne zaščite pa se jim na daleč izognejo celo mravlje in muhe, ne morejo predstavljati toliko dobrega za nas, kot paradižnik, ki je poleti prenašal žgoče sonce in suho prst, ali pa brstični ohrovt, ki s svojo trmo preganja sibirski mraz. Šele v težavnih razmerah rastline začno ustvarjati sekundarne metabolite – antioksidante in druge bioaktivne snovi, ki so za človeku posebnega pomena in zaradi katerih je uživanje sadja in zelenjave pravzaprav koristno. Cena teh pridelkov je lahko nižja le v primeru, da imajo kmetje zanesljive kupce, ki bodo pridelano kupili takrat, ko bo na voljo v večjih količinah. Nekaj primerov takšnega sodelovanja je že pri nas in že se kažejo prvi pozitivni - za kupce cenejši - rezultati. Ekološko pridelana zelenjava naših kmetov je v sezoni za zveste kupce celo nižja od konvencionalno pridelane, ki jo kupimo v trgovini, da o okusu in hranilni vrednosti niti ne izgubljamo besed.