Maturirala je še ob petrolejki
Kot njena mama, ki je trmasto vztrajala visoko na obronkih Pohorja in ob trdem življenju na majhni kmetiji ohranjala optimističen pogled na življenje, tudi Marija Simčič nikoli ni odnehala, pa naj je šlo za peripetije z zemljo, ko so gradili kranjske skakalnice, ali za gradnjo nove ekonomske šole v Kranju.
Upokojila se je kot direktorica Ekonomsko storitvenega centra Kranj. Do takrat pa je bila za njo dolga, zavita, strma, težavna, a tudi zanimiva življenjska pot. Deklice, ki je po dolgih, samotnih, mokrih in zasneženih poteh z obronkov Pohorja hodila dve uri in pol do šole v Vitanju, dijakinje celjske gimnazije in stanovalke v internatu, študentke ekonomije v daljni Ljubljani. Predvsem skromno so minevala zgodnja otroška in dijaška leta na Paki, domačiji na gorskem pohorskem osamelcu, v hiši brez elektrike in vode, a z mamo, ki kljub pomanjkanju ni izgubljala vere v lepši jutri. Marija je maturirala še ob petrolejki in svečah, kar je bilo za tedanje razmere nepredstavljivo, ko smo že malodane vsi poslušali radio in gledali televizijo. Ko sta umrla stara starša, sta se z materjo sami prebijali na majhni kmetiji. Ni bilo lahko, zato se je mama ob kmečkih opravilih vneto lotila nabiranja zelišč, borovnic in gob, da jo je z veliko truda spravila skozi šole, kamor njej ni bilo dano.
Od plodov narave do skakalnic
Marijina mama Karolina Rošer je bila neutrudna, radoživa, prodorna, napredna ženska, ki je kot magnet privabljala ljudi, jim pomagala in jih spodbujala, da so se skupno lotevali zbiranja zelišč, denimo planinskega mahu, ki so ga v sezoni nabrali kar 15 ton, in to suhega, pa na stotine kilogramov borovnic in gob za Drogo in druge odkupovalce. Ob vsem tem pa se je ukvarjala s socialnim delom, pisala prošnje, predvsem pa je rada nastopala v gledaliških predstavah v vitanjskem zadružnem domu. In prav njej se imajo na Paki zahvaliti za telefon, elektriko in cesto, saj do takrat tam zgoraj še niso videli avtomobilov.
V takem družinskem okolju je zrasla Marija in ko je prišla v Kranj, je bila že dodobra obrušena. Trinajst let je poučevala dijake na srednji ekonomski šoli. Razpeta med domom na Pohorju in družino v Kranju, je z možem Jožetom ter z materjo vendarle počasi preurejala domačijo, ki je bila zgrajena ob izviru dobre vode in ji tudi letošnja dolgotrajna suša ni mogla do živega. Marija je povila dva otroka in kmalu potem, ko se je sin postavil na noge, je že smučal. In ko je fanta pot zanesla med skakalce, je tudi njo zaneslo k skakalcem Triglava, kjer pa ni bila zgolj nema članica odbora. Bila je odločna in odlična organizatorka pri gradnji prvih skakalnic na Gorenji Savi in pri gradnji do zdaj največje plastične skakalnice pod Šmarjetno goro. Za svoje delo je prejela priznanje ravnateljev Primus ter Bloudkovo plaketo za sistem izobraževanja športnikov skakalcev in za delo v klubu. Nekako v istem času je postala ravnateljica in kasneje direktorica ekonomske šole ter pripomogla k izgradnji nove šole na Zlatem Polju.
Pa tudi zdaj, ko je v pokoju, ne miruje, ampak se vse pogosteje vrača na sončna pobočja svoje mladosti, kjer radoživim vnukinjam in sosedovemu naraščaju odkriva svet zelišč in sadežev, ki jih ponuja njeno Pohorje.
