Praznoverje

Dobro počutje | feb. '13

Kar nekaj je praznovernih, kot tudi rečemo, vraževernih ljudi. Pravijo, da je na svoj način malce vraževeren vsak človek. Ste morda tudi vi?Sama priznam, da mi je prijetno, ko na travniku uzrem sila redko štiriperesno deteljico. Utrgam jo in vzamem s seboj in jo posušeno nosim v beležnici. Pravijo, da prinaša srečo!
Nedavno mi je univerzitetno izobraženi znanec resno razlagal, da je doživel lažjo prometno nezgodo. »Že ko sem se odpravljal iz garaže, mi je pot prekrižala črna mačka.« »Ne bodi tako vraževeren,« sem ga opozorila, a je v svojem prepričanju vztrajal, čeprav je sicer na moč stvaren človek.
Poznam pa kar nekaj ljudi, ki odklonijo hotelsko sobo, ki nosi številko 13, ali se izogibajo določenih opravil ali opravkov na 13. v mesecu. Nekdo mi je celo poslal novoletno voščilnico in pripisal: »Naj ti bo leto prijetno, čeprav nosi številko 13.« Še in bi lahko naštevala. Prav zanimiva je tudi pripomba znanke, s katero sva se zapletli v pogovor: »Meni magično mišljenje, tako ga imenujem, zelo pomaga. Če sem pred zahtevno odločitvijo, spontano trikrat potrkam na les in vse gre po sreči. Tako je ravnal že moj oče.«
Živimo v času izrednega razvoja znanosti, vsesplošnega napredka, a je v nas še vedno vsaj trohica praznoverja, ugotavljajo psihologi z univerzi v Bostonu. Morda to tudi malce pomaga tedaj, ko iščemo pravi cilj. Zato menijo, da kanček praznoverja ali kot, tudi pravimo, vraževerja, babjeverja, ne škoduje v določenih trenutkih.
Nedavna raziskava v Nemčiji je pokazala, da več kot 40 odstotkov ljudi veruje v simbole sreče (podkev, štiriperesno deteljico, dobre misli ob opazovanju padca kometa itd.).
Predmeti nas spomnijo na ljudi
Pred nedavnim mi je prijateljica pokazala ogrlico, ki jo je dobila od zdaj že pokojne babice. »Veš, ta mi res prinaša srečo, pa če verjameš ali ne. Zato jo vsak dan nosim, le zvečer jo odložim.« Ob teh besedah je bila zelo resna.
Poskusimo o tem racionalno razmisliti: sreče ji ne prinaša sama ogrlica, ampak njeno zgodovinsko sporočilo: ljubezen do dobrohotne babice, spomin na prijetna doživetja z njo od otroštva dalje. Vsak izmed nas ima podoben talisman! Priznamo ali ne, vsaj za trenutek nam pomaga. Če se slabo počutimo ali s svojim delom nismo zadovoljni, radi pripomnimo: »Danes sem vstal z levo nogo.« To je postal ljudski žargon za počutje, ki se prenaša iz roda v rod, ne da bi vedeli za njegov izvor.
Res pa je, da mnogi brezvestno manipulirajo z našim magičnim mišljenjem. To so predvsem različni napovedovalci usod, ki lahkoverneže vse prevečkrat spravljajo v obup, da izgubijo občutek realnosti in celo vero v življenje.
Nedavno sem slišala pogovor dveh starejših žensk: »Veš, nimam več volje do življenja. Vedeževalka mi je napovedala, da bom kmalu hudo zbolela in mi ne bo pomoči. Pa tudi horoskopi, ki jih prebiram, ne kažejo najbolje.« Takih napovedovalcev, žal, nihče ne obsoja, pa čeprav lahkovernežem povzročajo nepopravljivo škodo.
Vse drugače pa na človeka vpliva kanček »pozitivnega magičnega mišljenja«. Vsaj za trenutek ga spravi v dobro voljo in mu da moč, da premaguje ovire, da ne gleda nanje samo črno. Nekje sem prebrala, da nam daje občutek za kontrolo samega sebe, predvsem pa nam daje občutek varnosti.
Znanka mi je nedavno pokazala majhen kipec deteca, ki ji ga je na prvem zmenku podaril njen že pokojni mož. »Vsa leta ga nosim v torbici. Imam občutek, da izžareva posebno energijo; kadar se počutim osamljeno, mi daje moč, da za laže preživim.«
Ameriški psiholog Hudson to tako utemeljuje: »Ni pomembno, kakšen je magični predmet, ki nas pomirja, temveč njegova zgodovina: kdo nam ga je podaril, kdo se ga je dotaknil, kdo ga je kdaj uporabil in kje, kakšen je bil naš čustveni odnos do tega človeka.«
Zato nič ne škoduje, če malce verjamemo tudi v magijo. Tudi to je človeško.