Iz svetovalnice februar 2013
Čustvena nestabilnost
V posvetovalnici je pomoč poiskala hčerka našega naročnika. Stara je 37 let, visoko izobražena, občasno zaposlena, v nestabilnem razmerju z zdajšnjim partnerjem. Nezadovoljna je s svojim življenjem, rada bi se odselila na svoje in si uredila družino, vendar se partner izogiba temu, češ da je preveč posesivna, da »visi na njem«, da je užaljena za vsako najmanjšo stvar, zato ima občutek, da ga razmerje duši. Večkrat mu je že zagrozila s samomorom, če bi jo zapustil. Velikokrat jo popade zelo močna jeza, ki jo stežka kroti. Nasploh se počuti čustveno nestabilna, kar se kaže v njenih slabih odnosih tudi z drugimi ljudmi. Rada bi našla notranji mir, se bolje počutila v svoji koži in tako laže živela.
Ljudje z mejno osebnostno motnjo so pogosto imeli v zgodnjem otroštvu travmatične izkušnje, čemur sledijo nizka samopodoba, občutek izpraznjenosti, nemir, impulzivno in pogosto samopoškodbeno vedenje. To se kaže zlasti v njihovih nestabilnih in kratkotrajnih partnerskih zvezah, v katerih se strastna zaljubljenost hitro izmenjuje z občutkom izdanosti in zavrženosti. Zaradi strahu pred zapuščenostjo se take osebe oklepajo nekoga, ki naj bi jim nudil brezpogojno toplino in nego ter prevzel nase tudi vso odgovornost. Žal pa ti ljudje pogosto ne ločijo med realnostjo in fantazijo, zato so sumničavi in nezaupljivi. Nagnjeni so k temu, da sledijo principu »vse ali nič«. Temu primerna je tudi njihova učinkovitost pri delu. Izjemnim uspehom sledijo hitri padci in menjavanje služb.
Ljudje s to motnjo so pogosto napeti in nagnjeni k čustvenim izbruhom, ki se lahko stopnjujejo do samopoškodbenega vedenja (rezanje žil, ožiganje kože, striženje las, opekline …). S takim vedenjem namreč sebe pomirijo in uravnotežijo. Taki ljudje po navadi pridejo na terapijo zaradi občutkov bojazni, izgubljenosti, nemoči in potrtosti ter najpogosteje zaradi konfliktov z bližnjimi.
V psihoterapevtski obravnavi je zelo pomembno postaviti natančno določen okvir dela. Pri določanju ciljev se je treba osredotočiti na zmanjšanje simptomatike, na doseganje napredka v odnosih in na povečane možnosti za ohranitev zaposlitve; razjasniti je treba, kaj lahko tak človek naredi v kriznih razmerah, ter določiti načine, kako se iz njih reševati. Klientko sem spodbujala, da razmišlja o sebi (samozavedanje), da torej odkriva svoje vzorce mišljenja in čustvovanja in s tem dobiva vpogled v svoje zavedne in nezavedne vsebine. Zaupen odnos med klientom in psihoterapevtom je pri zdravljenju v izjemno pomoč.
