Zdravilne rastline iz tujih logov

Dobro počutje | feb. '13

V času prehladov in gripe lahko lajšamo težave tudi z manj znanimi zdravilnimi rastlinami ali njihovimi pripravki.
Limonina trava izvira iz Indije, trava z dolgimi suličastimi listi in ostrimi robovi na prostem raste v šopih s premerom do dveh metrov in visokih do enega metra. Zadnja leta pa je mogoče semena in rastline kupiti tudi pri nas, je tudi privlačna lončnica. Najlaže jo razmnožujemo z delitvijo korenin, liste lahko potrgamo večkrat na leto. Ime je dobila zaradi vonja po limoni, ki ji ga daje eterično olje. Zaradi njega je limonina trava uporabna tudi kot naravni insekticid za odganjanje komarjev in drugega mrčesa. Še bolj pa je priporočljiva za uživanje, saj vsebuje vitamine A, B in C, precej železa, kalcij, kalij in folno kislino.
Čaj iz limonine trave lahko uporabljamo za blažitev prehladnih obolenj, pospešuje izločanje seča, pomaga pri vetrovih, prebavnih motnjah in želodčnih bolečinah. Eterično olje deluje antiseptično in protibakterijsko, blaži glavobole in bolečine v sklepih ter mišicah. Za čaj lahko uporabljamo sveže ali posušene liste, najraje mlade, saj so mehkejši. V zavreti vodi je treba liste namakati vsaj deset minut. Zaradi privlačnega vonja se limonina trava odlično obnese kot naravna kopel: z listi napolnimo platneno vrečko in jo položimo v vročo vodo.
Limonino travo uporabljamo v kulinariki povsod tam, kjer bi dodali limono ali limonino lupino. Tako lahko iz listov pripravimo osvežilno pijačo, dodajamo jih solatam in jogurtu, kot začimba pa se obnese v juhah, enolončnicah, marinadah, mesnih jedeh in celo v sladicah. Če nimamo rastline doma, lahko kupimo posušeno kot začimbo ali čaj, vsebujejo pa jo tudi nekateri prehrambni in kozmetični izdelki.
Aloe vera (prava ali zdravilna aloja) je že dolgo znana kot zdravilna rastlina za pomoč pri opeklinah. Poleg tega ima še številne druge dobre lastnosti. Kot lončnico jo lahko brez težav gojimo doma. Ne potrebuje veliko vode, ne prenese pa zmrzali. Razmnožujemo jo lahko s poganjki, ki zrastejo ob strani. Sukulentna rastlina (sočnica) izvira iz severne Afrike, kjer jo Arabci imenujejo tudi puščavska lilija. Aloe vera zraste do enega metra visoko, sočni listi so mesnati in obarvani sivozeleno, na njihovih robovih pa rastejo tope bodice. Nekaj posebnega so tudi do meter visoki rdečkasti ali rumeni viseči cvetovi, ki rastejo v socvetju. Iz mehke sredice listov pridobivajo sok, gel in smolo, naprodaj pa je v obliki pilul, krem, šamponov, mila …
Aloe vera vsebuje vitamine B in C, folno kislino, kalcij, magnezij, cink. Iz aloje izdelujejo predvsem različne pijače. Primerna je tudi za uživanje, saj blagodejno vpliva na prebavo. Če imamo rastlino doma, lahko olupljene in zmlete liste dodajamo sokovom, jogurtom, sadnim solatam ali različnim sladicam. Rastlina je bolj pogosto uporabljena v kozmetiki, saj so jo za nego kože uporabljali že Sumerci in stari Egipčani. Kot naravni osvežilni losjon lahko uporabimo kar odlomljen list, iz katerega se izloča sok. Aloja deluje antibakterijsko, zdravi kožne opekline, lažje zunanje poškodbe, pike, ozebline, sončne opekline, blaži posledice različnih alergij in aken. Spodbuja tudi nastajanje kolagena, ki skrbi za čvrstost kože.
Noni je znan tudi pod imenom indijska murva ali sirov sadež, saj njegov vonj spominja na plesniv sir. Kljub temu pa je to eden najbolj zdravilnih sadežev, ki ugodno vpliva na zdravljenje in lajšanje številnih bolezenskih težav ter krepi imunski sistem.
Noni izvira iz južne Azije, od koder se je razširil na tihomorske otoke, kjer je zelo priljubljen zdravilni sadež. Noni je grm ali manjše drevo iz družine broščevk (rubiacae), ki zraste do 8 metrov visoko. Uporabni so vsi deli rastline: korenine, skorja, cvetovi in predvsem plodovi. Do 20 centimetrov veliki sadeži so ovalne, krompirjaste oblike. Sprva so zeleni, med zorenjem pa postanejo prosojno rumenkasto-bele barve. Zanimivo je, da beli cvetovi rastejo tudi iz plodov. Rastlin ne ogrožajo škodljivci, zato jih lahko gojijo brez uporabe pesticidov, kar daje prednost uživanju nonija. Sadeže obirajo vse leto, po navadi še zelene, saj preveč zreli hitro zgnijejo.
Noni vsebuje veliko antioksidantov, predvsem vitamine A, B, C in E, kalij, natrij, magnezij, železo ter številne druge minerale in mikroelemente. Iz sadežev, lubja, korenin in listja pripravljajo različne sokove, tonike in obkladke, ki koristijo koži, očem, grlu, lajšajo trebušne bolečine, slabost in alergije, dihalne težave, uravnavajo krvni tlak, pomagajo pri rakavih obolenjih, boleznih srca, sladkorni bolezni in še kje. Listi, položeni na prsi, lajšajo izkašljevanje, na Filipinih pripravljajo sok iz listov, ki pomaga lajšati težave zavoljo artritisa, zmečkane sadeže pa polagajo na poškodovane kosti. Iz korenin pridobivajo rumeno barvilo, iz lubja pa rjavo-vijolično barvilo.
Sadeže ponekod uporabljajo v kulinariki. Nezrele kuhajo, sveže uživajo s soljo, semena pa pražijo. Najpogosteje prodajajo sok iz sadeža noni, ker pa ima sirast okus, ga pogosto mešajo z drugimi sokovi. Naprodaj je tudi v obliki kapsul ali prahu, ki ga zmešamo z vodo. Številne raziskave so dokazale pozitivno delovanje nonijevega soka na organizem, vendar ga je treba uživati redno in dlje časa.