Podobe lepote

Zgodbe | mar. '13

Dora Plestenjak je lepa ženska, če k temu dodamo še njeno slikarstvo in njen odločen karakter, je še bolj razumljivo, da je pogosto v središču pozornosti. Enako velja za njena sinova Domna Slano in Jana Plestenjaka, umetnost pa je tako stalnica v njihovi hiši.

»Slikarski talent sem podedovala predvsem po očetu, ki je bil zelo dober rezbar in slikar. Ker doma ni bilo denarja, se je zaposlil kot bančni uradnik. Za dušo pa je vse življenje rezbaril,« pripoveduje Dora Plestenjak. Očetove rezbarije še vedno krasijo steno v njeni »hiši«, kot imenuje osrednjo sobo. Nadarjena pa je bila tudi mama; pri Uršulinkah, kjer se je šolala, so imeli dobro likovno vzgojo in spomni se njenih risb.
Dora je Škofjeločanka, rojena »na avtobusni postaji«. Tam so bili nekoč njihova gostilna, kegljišče in ledenica za vso Škofjo Loko, pa tudi pošta in trgovina. Na njihov vrt ob reki so prihajali celo Zagrebčani. Imeli pa so tudi njive in gozdove –na drevesa je še vedno navezana in hudo ji je za vsako posekano drevo, saj je živo bitje. Zato pa ji je sin Domen, ki je tudi slikar in hkrati ustvarjalec v lesu, ohranil del njihove stare hruške kot skulpturo z zlatim jedrom.

Majhni otroci - majhne skrbi, veliki otroci …
Pogovor z Doro Plestenjak je doživetje spontanosti - odkrito pripoveduje o vsem, še najraje pa o lepoti. Vidi jo povsod, še zlasti v naravi, pa med ljudmi, povezanimi z zemljo, in v poeziji. Na mizi ima knjigo Ferija Lainščka »Ne bodi kot drugi«, pogovarjava pa se tudi o pesmih Neže Maurer, ki je njena prijateljica. Veliko ima portretov obeh sinov, iz katerih seva njuna duša, ki jo je mama tenkočutno ujela na platno. »Vsako leto sem ju naslikala; pa tudi sicer sem veliko portretirala otroke. Povem vam, da je to zelo zahtevno delo. Slikala sem tudi na Švedskem, kjer sem bila dvakrat v študentskem kampu, in v Avstriji, kjer sem imela celo atelje. Tam sem veliko delala, da smo lahko preživeli.« Dve leti je v Škofji Loki poučevala likovno vzgojo; v razredu ji je bilo lepo, v zbornici manj …Ni ji všeč, da naša šola zahteva predvsem veliko memoriranja in da ne spodbuja občutka za detajle, za lepoto in dobroto. Ko sta bila njena sinova še šolarja, je prihajala na govorilne ure zato, da bi slišala, kako se razvijata kot človeka, a so učiteljice govorile le o ocenah.
Iz tistih časov je tudi Domnova izjava, da mama dobro kuha, »saj smo včeraj jedli hrenovke«. A kljub temu, da nerada kuha, pravijo tisti, ki jo poznajo, da kuha dobro.
Kdor jo pozna, ve, da je na prvem mestu mama in šele nato slikarka in umetnica. »Še vedno trepetam za Domna in Jana. Domen je ljubitelj adrenalinskih športov in odličen jadralni padalec, vendar se oddahnem šele takrat, ko je na tleh. Ljubše mi je, če mi niti ne pove, da gre letet; saj me potem ves dan skrbi. Jan pa mi dela skrbi z motorjem. Hudo mi je tudi, ker dela vse noči, ker veliko potuje in se zlepa ne more odpočiti, naspati. Ime sem mu dala po daljnem sorodniku in pisatelju Janu Plestenjaku; rada imam njegove preproste zgodbe!«

Kot okna v lepši svet
Prihodnje leto bo dopolnila 80 let, toda njen duh, ki odseva tudi v njeni podobi, ostaja mlad. Rada slika lirične podobe podeželja, pokrajino, kozolce, stare vedute z mehkimi linijami, ki so kot stanje med sanjami in realnostjo. Za vsako od teh slik je zgodba – na eni je za vedno shranjen spomin na tesen odnos med starim prekmurskim kmetom in njegovim konjem. Le malo za tem, ko je sliko dokončala, je poginil konj in kmalu za njim je umrl tudi kmet. Nedavno je odkupila svojo sliko sanjave, v meglico ujete stare ulice. »Koliko časa potrebujete, da naslikate tako delo,« je verjetno klasično vprašanje, ki se mu tudi sama ne morem izogniti. »Vse življenje,« je njen odgovor. Umetnik skozi življenje oblikuje svojo pogled, svoje dojemanje, svojo dušo, zato je vsaka slika odsev doživljanja in spoznanj vseh teh let. Sicer pa pravi, da  sama slika hitro, tako kot hitro kuha, hitro vozi ….
»Rada imam hitre avtomobile,« pove. Bila je prva ženska v Škofji Loki, ki je imela svoj avto in ker podeželsko okolje ne sprejema ljudi, ki izstopajo, ji je ta njena strast prinesla tudi nekaj - milo rečeno - »neodobravanj«. A če bi se obremenjevala z vsem, kar ni po meri večine, ne bi prišla daleč.

Dva zakona
Nekoč je bila državna prvakinja v veslanju na mirnih vodah in takrat je spoznala človeka, ki ji je ostal v spominu kot prva simpatija. Kasneje jo je nanj deloma spominjal tudi France Slana, njen prvi mož. Zanj pravi, da je bil dober človek, da sta si vzajemno veliko dala, si pomagala. Dora je kot ženska z občutkom za preživetje razvila tudi več sposobnosti za prodajo njunih del, saj je bilo vendarle treba živeti. V nasprotju z mnogimi ženskami se Dora lahko pohvali, da je imela tudi zelo ljubečo in prijazno taščo, ki se je še vedno rada spominja. Toda življenje je šlo svojo pot in z leti se je  marsikaj spremenilo …
Ko je bil njun odnos že zaključen, je na Krvavcu spoznala pilota »Šumadinca, ki je bil lepši kot Richard Burton.« Vnela se je ljubezen in štirinajst dni po ločitvi od Franceta Slane se je Dora drugič poročila – z Miroslavom Milkovičem. Miroslav je vojaško letalstvo zamenjal za civilno in se z Doro, Domnom in kmalu tudi z Janom preselil v stolp loškega gradu. »Imeli smo en sam velik prostor in bilo nam je zelo lepo. Tam smo kuhali, prali, pekli torte, se šli lutkovno gledališče … Bili smo edini stanovalci v gradu in ko se je Miroslav vračal s poletov, je bil vedno praznik.« Kot pilot se je upokojil pri oseminštiridesetih – veliko prezgodaj, ugotavlja Dora. »Njegov svet je naenkrat postal majhen; doma je skrbel za vrt, kosil travo, pomagal pri gospodinjskih delih in vse bolj postajal drugačen človek. Zato smo se skupaj usedli - midva in oba otroka – in se odkrito pogovorili. Miroslav je nato odšel nazaj v Beograd, a smo ves čas ohranjali stike. Kasneje je zbolel. Bili smo na počitnicah na Visu, ko smo izvedeli, da je umrl. Takrat je Jan napisal pesem Pogrešal te bom … Malo pred tem ga je še obiskal v bolnišnici.«

S torto v Ameriko
Domen in Jan sta pravi dobričini, pravi mama. Domen se je uveljavil kot slikar in tudi kot oblikovalec v lesu – od očarljivo lepih in uporabnih premetov, kot so celo okvirji za očala ali pa izvirni stoli, pa vse do skulptur. »Je poln čudovitih idej,« je zadovoljna mama. Jan pa si je ob poslušanju Bacha napolnil dušo za svoje glasbene ideje. Talent za glasbo je podedoval po očetovem sorodstvu, v katerem je bilo ker nekaj dobrih glasbenikov. Za študij v Bostonu je dobil štipendijo, z njim pa sta bila na izobraževanju tudi Patrik Greblo in Davor Božič. Pred njima sta Jan in mama odpotovala v ZDA, da sta uredila stanovanje. Očitno si je takrat carinik dobro zapomnil Doro, saj se jo je spomnil, ko je čez leto dni prišla v Boston s torto za Janov rojstni dan in svojim portretom, ki ga je sin želel imeti pri sebi.
Mama je tudi ponosna, da sta oba njena sinova socialno zelo čuteča, da Jan tako iskreno in zavzeto pomaga invalidom in drugim, ki so potrebni pomoči. Od malega so se pogovarjali o teh vprašanjih, zaznavali stiske in pomagali. Oba sinova sta do mame izredno pozorna; Domen ji je tako »mimogrede« postavil na mizo darilo - svoj lesen izdelek z vtisnjenim zlatim oklepom želve, ki simbolizira njeno moč in upornost, da kljubuje vsem pritiskom. Jan pa ji je tudi »kar tako« na avtomobilski sedež položil zgoščenko s pesmijo » Tebe imam«, posvečeno njej. Ko pa ji je za rojstni dan kupil avto in je od presenečenja ves dan jokala, so se na njeno pobudo vsi trije usedli in se dogovorili, da se ne bodo več obdarovali. »Le koliko je moral Jan prepevati, koliko pesmi napisati, koliko noči prečuti, da mi je kupil avto. To je preveč napora, je prehudo …«

Oljke in živali
Raje kot o težavah – ki jih tudi ne manjka – govori o sreči in dobrem. K sreči sodijo tudi oljke, ki jih ima posajene na svoji parceli, le 15 minut hoje od Janove hiše. »Če si slabe volje, če imaš težave, pojdi med oljke. Tam najdeš mir.« Posadila jih je več kot 200, se izobraževala, jih zalivala in negovala in po šestih letih dočakala prve sadeže. Z ljubeznijo pa govori tudi o živalih. »Pri Janu so tudi srne in fazani. Nekoč je k njemu priletela živo pisana papiga, ki je očitno ušla z ene od ladij. Jan je obvestil  pristojne in upam, da je bila tako rešena. Na parceli v Seči pa sem srečala tudi jazbeca ...« Ljubkovalno pripoveduje tudi o kobrankah – izjemno hitrih vodnih kačah, ki rade pridejo tudi na njen vrt ali celo v hišo. Doma v Škofji Loki jih ima veliko vsako poletje. »So lepe, podobne gadu, seveda pa niso strupene.«
»Pri nas smo vsi trije svobodnjaki – v času, ko ljudem zmanjkuje denarja za osnovne stvari, se je seveda najlaže odreči sliki ali umetnosti, pravi slikarka, ki se vse bolj posveča grafiki, saj si jo ljudje laže privoščijo. Navdušena je nad giclee tehniko, ki omogoča barvitost in v vseh natisih ostaja enako kakovostna kot na originalu.