Ugrabljena demokracija
V družbi, ki velja za demokratično, je spoštovanje osebnih svoboščin in človekovih pravic na vrhu seznama vrednot, ki ji omogočajo razvoj, socialno trdnost in varnost. Praviloma so te vrednote zapisane tudi v ustavi, zakoni pa zagotavljajo njihovo uresničevanje. Tako ustavo, kot zakone praviloma sprejemajo v parlamentih, kjer izvoljeni predstavniki ljudstva določajo politične in pravne okvire družbenih odnosov. V bistvu bi moralo veljati, da je svoboda posameznika omejena z enako svobodo drugega. Skratka, za vse člane skupnosti naj veljajo enaka merila, vsakdo je pred zakonom enak.
V resnici pa smo pogosto priče dejanjem, ki so daleč od teh temeljnih načel demokracije, ki jih celo grobo kršijo.
Pred dvema letoma so se v arabskih državah zvrstile tako imenovane vstaje. Na ulicah so se zbirali deset tisoči vstajnikov in zahtevali demokracijo, poštene volitve ter odgovornost izvoljenih predstavnikov ljudstva. Posledica teh množičnih protestov je bila odstavitev vrste arabskih voditeljev, ki se niso kaj prida menili za vrednote, značilne za demokratično ureditev družbe. Toda njihov odhod v resnici ni kaj prida spremenil družbenih odnosov. Tisti, ki v resnici obvladujejo družbo, so ostali bolj ali manj pripadniki privilegirane manjšine, ki nadzoruje kapital in državno upravo, vstajniki pa so še naprej ostajajo na družbenem obrobju. Pri tem je zanimivo, kako so v novih okoliščinah ravnale države, ki so bolj ali manj odkrito podprle hotenja po večji demokraciji - v Libiji so svojo podporo izrazile tudi z vojaškimi posegi. Zdaj, ko se njihova pričakovanja niso uresničila, je znova v ospredju skrb za nemoteno oskrbo z nafto in sklepanje poslov. Pri tem seveda ni več pomembno, ali novi voditelji spoštujejo voljo ljudstva. Brez zadrege lahko ugotovimo, da tistim, ki v resnici vladajo, sploh ne gre za demokracijo in interese večine prebivalstva, v ospredju je interes kapitala in tistih, ki z njim upravljajo.
Podobno neskladje med lepo zvenečimi načeli in kruto resničnostjo se kaže tudi v postopkih za reševanje finančne krize in ohranitev evra. Evropska »trojka« brez kančka slabe vesti ukazuje državam, za koliko morajo zmanjšati javno porabo, kaj morajo privatizirati, za koliko morajo povečati davke … Pri tem je zanimivo, da niti »trojka« niti posamezne vlade ne povedo ničesar, zakaj je pravzaprav prišlo do krize, kdo je zanjo odgovoren in kako bodo kaznovani krivci. Ne, breme krize so preprosto prevalijo na najbolj ranljive družbene skupine, na tiste, ki nikakor niso krivi za polom bančnega sistema in nerazumno zadolževanje. V resnici se tudi v tem primeru nazorno kaže, kako pravzaprav deluje sistem, v katerem na odločitve vpliva predvsem interes kapitala, državljani pa so »obsojeni« na to, da plačujejo račune napačnih odločitev politične in gospodarske elite. Pravzaprav je videti, kot da oblast skuša ugotoviti, do kod še lahko gre pri zategovanju pasu.
Vse odločnejši upor ljudi zoper tako politiko pa sporoča, da je zmanjkalo »lukenj na pasu« in se lahko splošno nezadovoljstvo kaj hitro sprevrže v veliko radikalnejše oblike nestrinjanja. Pri tem ne pomaga veliko, da vladajoči rešujejo krizo z demokratično potrjenimi ukrepi, njihove odločitve pač potrjujejo parlamenti. In s tem se dotaknemo bistvenega vprašanje demokracije, namreč, ali je demokratično tudi vse tisto, kar je legalno, »pokrito« z zakoni. Tako razumevanje demokracije bi lahko opravičilo nesramno izkoriščanje ljudi, ki jim lastniki kapitala »pozabijo« plačevati prispevke za socialno in pokojninsko zavarovanje, včasih pa jim zaradi »likvidnostnih težav« ne plačajo niti zasluženih plač. To se dogaja predvsem v tranzicijskih državah, zlasti tam, kjer se je oblast povsem »zlizala« s kapitalom. V takih okoliščinah vladajoči celo spremenijo ustavo in s tem odpravijo še zadnje možnosti, da bi se državljani po demokratični poti uprli njihovi samovolji.
Ljudje demokracijo razumemo predvsem kot ureditev, v kateri ni nasprotja med zakonitostjo in pravičnostjo. Da, prav za to gre in za to si prizadevajo ljudje, ki izražajo svoje nezadovoljstvo. Bržčas ni potrebna posebna modrost za ugotovitev, da je v času krize treba varčevati, vendar je težko pričakovati podporo varčevanju, če oblastniki bremena krize v največji meri prevalijo na »male« ljudi, lastniki kapitala pa so deležni najrazličnejših »odpustkov«, kot so na primer dokapitalizacija bank, »socializacija« nasedlih naložb ali celo znižanje davka na dobiček. V Sloveniji imamo še dodatno zagato s tem, da med »stroške« gospodarske krize uvrščamo tudi privatizacijo nekdanjega družbenega premoženja.
Drži, ti postopki so praviloma potekali po veljavni zakonodaji, torej so bili zakoniti, ali pa so bili tudi legitimni in pravični, je povsem drugo vprašanje. V resnici se prav v skladnosti med zakonitostjo in pravičnostjo skriva bistvo demokracije. Ne gre torej zgolj za možnost politične izbire na volitvah, prav tako sta pomembni socialna trdnost in pravičnost družbe.
