Ženski in moški svet
Ko je bil sin še majhen, sva se igrala različne igre, med njimi tudi po moško tekmovalne, z veliko gibanja, skakanja, kričanja … Nekega dne sem predlagal, da bi se igrala težko, najtežjo igrico dotlej. Tekmovala bova v tem, kdo bo dalj časa sedel popolnoma nepremično. Čeprav te kje začne srbeti, se ti morda muha usede na nos, postaneš naenkrat žejen ali pa moraš na stranišče, se ne smeš premakniti – kakršenkoli gib ali zvok pomeni, da si igro izgubil.
Ko je sin uspešno odigral nekajminutno, zanj res najtežjo igrico, in spoznal vso njeno zahtevnost, se je ves vzhičen pohvalil: »Mama, naučil sem se super težko igrico, ki je tako težka, da je samo za fante. To sploh ni za punce!«
Mama mu je resno ugovarjala.
Sinu seveda nisem razlagal, zakaj je v življenju pomembno, da imamo kontrolo nad svojim telesom, mislimi, čustvi in dejanji. Minila so leta in sin spoznava, kako koristno je samonadzor razširiti še na druga področja, in da je to teže, kot si je predstavljal, a ga kljub vsemu vztrajno širi. Nadzor nad omejenim številom mišic je bila lahka igrica.
Ne gre za zatiranje, tlačenje ali neizkazovanje čustev ali želja, pa tudi ne za racionalno (robotsko) vedenje, odločanje ali ravnanje. Gre za samonadzor, zaradi česar se tako pomembno razlikujemo od živali; za samovzgojo, zaradi katere smo strpni in spoštljivi do drugih, razumevajoči in sočutni, skratka, smo ljudje. Čustva brez kontrole (raz)uma so lahko pogubna in želje uničevalne na osebni, nacionalni ali državni ravni: sovraštvo, umor, nacionalizem, fašizem …
Pri samonadzoru so ženske vrhunske mojstrice. Koliko ljubezni znajo pokazati in hkrati prikriti, kako zmorejo ljubiti in sprejeti tudi tisto in tistega, kar bi rade spremenile, koliko strahov neizreči (ali izreči kot ljubečo skrb), koliko jeze spremeniti v razumevanje, kolikim (nepomembnim) željam in sanjam se odreči.
Moški smo za lahke igrice: ko smo jezni preklinjamo, udarjamo in razbijamo, ko sovražimo zmerjamo, tepemo in ubijamo, ko si nekaj strastno želimo, krademo, posiljujemo, lažemo. Ker je ta svet svet moških, je tak, kot je. Življenje je znosno, ker je v vsakem moškem nekaj ženskega in v vsaki ženski nekaj moškega. In tudi zato, ker veliko stvari moški počnemo zaradi žensk, a te nam znajo postavljati meje.
Eno najpomembnejših spoznanj je, da lahko nadziramo le eno bitje na tem svetu, to pa smo mi sami. Ena najpomembnejših nalog je, da se trudimo (samovzgajamo), da smo vsak dan boljši ter da se naučimo sprejemati drugačne. Želja, da bi nadzorovali druge, vodi v nenehno poglabljajoče se konflikte. Tisočletja znane modrosti so enako aktualne: spremeni sebe in spremenil boš ves svet; bodi sprememba, ki jo hočeš videti pri drugih. Največ, kar lahko naredimo, je, da se do drugih vedemo tako, kot da so že taki, kakršni želimo, da so.
Zares težke igrice zmorejo samo ženske. Ženske se vsak dan sprašujejo, kaj bodo dobrega naredile za druge , za svojo družino. Tudi moški bi se morali vsak dan (in ne le osmega marca) vprašati - kaj pa bomo danes dobrega storili za svoje ženske.
Vsak dan bi bil lepši dan.
