Življenje je treba vzeti v svoje roke
Razum nas pelje v stres, čutenje pa k sreči, pravi Mariborčan Franjo Trojnar. Kar 33 let je bila strojni inženir v Tamu, ko pa je izgubil službo, se je intenzivneje posvetil sebi in duhovnosti ter začel pisati knjige za duhovno rast. Ljudi tudi na predavanjih in delavnicah predvsem spodbuja, da vzamejo življenje v svoje roke in da se družijo.
Kot pravi Franjo, ki je zdaj pri sedeminšestdesetih, je dokazano, da je sreča v 50 odstotkih odvisna od prirojenih sposobnosti, v 30 odstotkih od našega dela in ustvarjanja ter v 20 do 30 odstotkih od našega zanimanja ali naših konjičkov. »Sam grem najraje na sprehod na Pohorje, kjer občudujem lepoto narave, veliko pa mi pomeni tudi druženje z vnukom. To je moj najljubši konjiček,« pove, ko se razgovori o sreči. Poudari, da nas nikoli ne more osrečiti najnovejši model telefona ali katere druge tehnične naprave. Preprosto, začutiti moramo, da je nekaj lepo, in v tem uživati. Bistveni so prijetni občutki ali vibracije, ki jih doživimo ob lepi glasbi, naravi ali drugem človeku. Za srečo so pomembni tudi drugi ljudje, saj smo navsezadnje socialna bitja in si vsi želimo družbe in prijateljev.
Franjo Trojnar je izdal že pet knjig za duhovno rast; prva, Vizija uspeha, je izšla, po tistem, ko se je leta 1996 zaradi stečaja Tama znašel na zavodu za zaposlovanje. Skupek vseh njegovih življenjskih izkušenj in opazovanj pa je knjiga ali priročnik za uporabno duhovnost Pet mitov o sreči, s podnaslovom Kaj lahko naredimo sami za svojo srečo..
Pet mitov o sreči
»Dovolj je, da se usmerimo v razvoj razuma, in to nas bo naredilo srečne,« je prvi mit, ki pa ga pisec zavrne z besedami: »Za ustvarjanje sreče je treba razviti vseh pet čutov in prebuditi čustva.« V hudomušnem tonu nadaljuje, da nas razum pelje v stres, čutenje pa k sreči. Če čutimo, tudi živimo, zato se razvajajmo z dotiki, glejmo na vse stvari kot na čudež narave, poslušajmo glasbo, vonjajmo cvetice in okušajmo hrano s polnim užitkom.
Drugi mit govoru o tem, da nas razvoj tehnologije in storilnost strojev ne bosta osrečila, pač pa bo to naredilo videnje in doživljanje lepote ter pozitiven odnos do življenja in dela. »Ko je nekaj lepo, rečemo, da lepo vibrira, to so dobre vibracije, ki sodijo v duhovni svet. Sem sodi sprehod v naravi, ko začutimo vibracijo dreves, vode in celotne narave, prijeten klepet ali dobri odnosi,« sklene Franjo.
Tretji mit je tesno povezan z dihanjem. Kako? Govori namreč, da smo lahko srečni le tukaj in zdaj, da pa se zavemo tega trenutka, je najprimernejše dihanje, a ne katerokoli. Leta 1973 se je naučil zavestno povezanega dihanja, ko je dihanje enakomerno ter med vdihom in izdihom ni premora. Tako zdaj že leta diha vsak dan. »Naučiti se moramo biti srečni v tem trenutku in začutiti lepe stvari in si ne želeti še več,« govori o tretjem mitu. Ni res, da bomo srečni nekoč in ko bomo opravili določeno nalogo, pomembno je, da v vsakem trenutku začutimo lepoto.
Bodimo duhovni atleti, ne pa asketi
Duhovni atlet je besedna zveza, ki jo je Franjo skoval za četrti mit, ki opisuje fizično in duhovno aktivnost, saj prav aktivnost in polno življenje tu in zdaj omogočata pravo sreča. Kot pravi, je duhovni asket tisti, ki pretrga stike z ljudmi in živi skromno; morda je tak asket primeren za življenje v Indiji, pri nas pa je delo izjemno pomembno, saj samo z njim razvijemo svoje sposobnosti. Vzhodni asket tudi ni v stiku z realnostjo, Franjo pa poudarja, da nekaj sreče res lahko najdemo v sebi z meditacijo, vse drugo pa nam omogočajo družina ali prijatelji in kariera. »Duhovni atlet je telesno in duhovno aktivna oseba z globljim smislom in poslanstvom. Brez truda in dela ne dosežemo ničesar, vedno je potrebna neka dejavnost, če se želimo premakniti ali napredovati. Tudi športnih dosežkov ni brez dela,« še opozarja. Posebej omenja, da je imel zelo stresno službo in da sta mu pri premagovanju stresa najbolj pomagala fizični napor in aktivna hoja po Pohorju. Bil je aktiven in k temu spodbuja tudi ljudi.
Knjigo sklene mit o romantični ljubezni, saj so družinsko življenje in vse vrste druženja najboljša osnova za ustvarjanje življenjske sreče. Ljudje smo na svetu zato, da se družimo in se imamo lepo, kajti če srečo delimo z nekom, se ta podvoji. V primerjavi s prejšnjimi časi pa se ne družimo več toliko s sorodniki, temveč z ljudmi, s katerimi imamo skupne življenjske vrednote, ki so osnova za osebno rast in srečo.
Aktivnost je odgovornost
Biti aktiven pomeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Kulturni vzorci nam največkrat preprečujejo več aktivnosti. Ni zaželeno eksperimentirati, temveč takoj uganiti pravo rešitev. Biti vztrajen na začrtani poti in do konca vztrajati pri ciljih, to je prava aktivnost. Želja po ustvarjalnosti mora biti večja od želje po ustaljenosti in strahu, da ne izpadeš neumen. (Iz knjige Pet mitov o sreči).
