V rokah kleklji, na ustih pesem
»Nič me ni tako zasvojilo kot klekljanje,« ugotavlja Zofka Voler. Šele štiri leta so minila od prvih začetkov, a je v tem času naredila že 547 klekljanih čipk. Večino je podarila. Med 91 različnimi vzorci sta tudi dva avtorska: notni zapis in znak tabora slovenskih pevskih zborov v Stični. Razumljivo, saj tudi brez pesmi Zofka Voler ne more.
Klekljanje in prepevanje v pevskem zboru sta kljub ljubezni in času, ki jima ga namenja, le dve od mnogih dejavnosti te postavne Konjičanke. Kot vestno blagajničarko, ki poskrbi tudi za vse zadeve, kjer je treba uporabiti računalnik, jo poznajo člani Društva upokojencev Slovenske Konjice. Je koordinatorka tekmovalnega športa v društvu, ki tudi na ravni pokrajinske zveze uspešno tekmuje v streljanju, pikadu in kegljanju. Poleg tega je pomočnica koordinatorke projekta „Starejši za starejše“, sodeluje v delavnicah ročnih del - poleg klekljanja namreč rada tudi plete in kvačka. Vključuje se v medgeneracijsko sodelovanje, zato jo poznajo v vrtcih in v poletni šoli kreativnosti, ki jo pripravlja Mladinski center Dravinjske doline. K temu pa je treba še dodati, da skrbi za 93-letno mamo, da pomaga hčerki, dvema vnukinjama in vnuku, pa tudi sinu pri skrbi za živali.
To z živalmi pa je zgodba zase. Na Pohorju skrbi Zofka za čredico ovac, kar nekaj let pa je skrbela za pse haskije, s katerimi sta s sinom hodila tudi na tekmovanja. Pri vsem tem pa na rojstni domačiji ročno obdeluje zemljo in pridela vse, kar potrebujejo v gospodinjstvu, doma pa poskrbi še za svoj vrt. Vsemu navkljub pa z možem najdeta čas za izlete v hribe in za odkrivanje zanimivih mest v tujini.
Na vprašanje, ali ni vsega kar preveč, je njen odgovor kratek in jasen: »Dokler bo zdravje, se ne bom odrekla ničemur, kar mi zapolnjuje življenje.« Potem pa doda: »Od malega sem si želela, da bi se naučila klekljati, a ni bilo časa. Čipke sem občudovala na razstavah, z zanimanjem gledala klekljarice po televiziji, ko pa so vnuki zrasli, sem se odločila in poiskala stik z odlično klekljarico Anico Virant v Žalcu. Ko sem se naučila osnov, sem postala dobesedno zasvojena. Ves čas bi klekljala, zato sem si morala postaviti omejitve: zvečer najdlje do 22.30 ure. V celoti pa so klekljanju namenjeni nedeljski popoldnevi.«
Ko si ogleduješ njene izdelke, kar ne moreš verjeti, da se je vsega naučila v tako kratkem času. »Saj ni težko. Potrebno je le veliko vaje in seveda vztrajnosti. Ta je najpomembnejša. Prsti se hitro naučijo,« ugotavlja Zofka. Če pomislimo, da za zahtevno čipko porabi tudi 250 in več ur, bo kar držalo. Sicer pa zdaj, ko je že dosegla kakovostni vrh, želi svoje znanje prenesti še na druge. Štiri učenke je že „izšolala“, med drugimi svojo svakinjo in vnukinjo.
